Galerija Lek, 10. marec 2009 – 17. april 2009
Štiri leta skupnega ustvarjalnega delovanja tandema ArtIchoke so že razpoznavno profilirala način dela in ustvarjalne postopke obeh sodelujočih umetnic, Katje Pál in Eve Vasari. Iz poznanstva in prijateljstva se je rodil prvi projekt, ki je obsegal ilustracije, nato pa se je njuno delo odprlo še v druge smeri, tudi v grafično ustvarjalnost. Delujeta po ustaljenem postopku, ki ga ena izmed avtoric začne z risbo, druga pa risbo dopolni s slikarskimi oziroma barvnimi likovnimi elementi v skupno celoto. Začetek in konec vsakega dela torej temeljita na ustvarjalnem dialogu med sodelujočima, notranje, vsebinsko sporočilo pa je skupen izraz obeh, saj se sklada s skupnim namenom. Ustvarjalki spajata torej dva, po njunem likovno nasprotujoča si izrazna načina v eno neločljivo celoto – likovno delo.
Gola risba s svojo linearnostjo neposredno pripoveduje zgodbo, barvna in tonska dopolnila pa ji dodajo likovni komentar. Kot bi bila risba okostje, ki potrebuje še mehko tkivo, da postane telo, tako nekako se pri nastajanju podob v tandemu ArtIchoke dogaja “urejanje” likovnega izrazoslovja.
Pri njunih delih je že na prvi pogled jasno, da gre za svojevrstno angažiranost in tudi socialno kritičnost. To je neposredno in odkrito odzivanje na svet okrog njiju, ki zahteva svojevrstno senzibilnost, da ne bi zašlo v izumetničenost. Njuna sporočila lahko beremo kot odkrite komentarje naših napak, strahov, zablod, našega trpljenja, žalosti, obžalovanja, bolesti, skratka naših duhovnih in duševnih stanj, notranjih dram, a tudi sanj. Skupni imenovalec je seveda neka mladostna odkritost in neposrednost, pri kateri ni taktiziranj, slepomišenja in prikritosti. Stvari so jasno označene in prikazane, izrečene z vso neposrednostjo in zavedanjem, da odkrivajo tiste naše skrivnosti, ki jih zelo neradi odkrijemo, in tiste slabosti, ki jih še bolj neradi priznamo. Seveda so človeške figure in liki, s pomočjo katerih avtorici pripovedujeta te, sorazmerno žalostne zgodbe, glavni izrazni element njunih pripovedi, spremljajo pa jih obvezni naslovi, ki izraženi temi dajejo natančen pomen. Včasih so narisani liki polni naivne otroškosti, a to je le zunanji videz, pokukati je treba v njihovo dušo, da razumemo njihovo angažirano sporočilo.
Če je risba v osnovi začetek nekega motiva, jo nato začnejo dopolnjevati barvne lise, grafizmi, ki jim značaj določajo poteze s kredo, pastelom ali čopičem. Ne zato da bi zmehčali vsebino, ampak da bi jo dopolnili ali potencirali. To gre predvsem v smeri hudomušnosti upodobljenih likov, kot avtorici sami pravita, gre včasih celo za posmehljiv način. Po njunem gre celo za “portretiranje sodobnega človeka in njegovega čustvenega sveta, specifičnega za sodobno kulturo, in ta motivika se navadno povezuje z mračnimi in težavnimi podobami”.
Tehnološko so te likovne zgodbe dokončane in odtisnjene s pomočjo računalnika, čeprav v izhodišču nastajajo, kot že rečeno, iz risb in drugih grafičnih elementov, kot neposrednih zapisov obeh avtoric. Njun cilj je razkriti identiteto in duševnost človeka 21. stoletja s pomočjo izrazito osebnih “likovnih sredstev”. Ena takih splošnih in izpostavljenih lastnosti sodobnega človeka je vsekakor tudi begunstvo, ki je bilo značilnost prejšnjega stoletja in se v tem še stopnjuje. Avtorici ga vsaka s svojo osebno izkušnjo občutita neposredno in ga tako tudi izrazita.
Iztok Premrov
Katja Pál
Rojena 1979 v Murski Soboti. Leta 2005 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gustavu Gnamušu, nadaljuje podiplomski študij na ALUO pri profesorju Lojzetu Logarju.
Eva Vasari
Rojena 1982 v Murski Soboti. Končuje študij na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju.
V tandemu ArtIchoke sodelujeta od leta 2005.
2008
2007
2006
2005