Vzroki depresije
Nekatere oblike depresij se pogosto pojavljajo v družinah, zato domnevajo, da je v ozadju dedna nagnjenost. Vsekakor pa ne velja, da se motnja pojavi pri vsaki osebi, ki je dedno nagnjena k nastanku depresije. Depresija se pojavlja tudi pri ljudeh, pri katerih v družini depresije niso nikoli poznali. Očitno so za izbruh bolezni potrebni še drugi dejavniki, kot so obremenitve v domačem okolju, službi ali šoli. Ne glede na to, ali je podedovana ali ne, je depresija povezana s spremembami v zgradbi ali delovanju možganov.
Nekatera zdravila in bolezni, kot so možganska kap, srčni infarkt, rak, Parkinsonova bolezen in hormonske motnje, lahko povzročijo izbruh depresije, zaradi katere bolniki postanejo apatični. Taki bolniki ne skrbijo več za svoje telesne potrebe, zato se čas zdravljenja podaljša.
Depresijo lahko povzročijo tudi psihološki dejavniki. Boleča izguba, težave v medosebnih odnosih, finančni problemi ali neugodne, nedobrodošle spremembe življenjskih okoliščin lahko sprožijo izbruh depresije.
Najpogosteje depresijo sproži kombinacija genetskih, psiholoških in okoljskih dejavnikov. Ponovne epizode bolezni se običajno pojavijo že pri manjših obremenitvah ali celo brez njih.
Depresija pri ženskah
Pri ženskah se depresija pojavlja 1,5- do 2-krat pogosteje kot pri moških. To je zanesljivo povezano med drugim s hormonskimi dejavniki, kot so spremembe v menstruacijskem ciklusu, nosečnost, poporodno obdobje, predmenopavza in menopavza. Poleg tega so ženske dodatno obremenjene z obveznostmi doma in v službi, skrbijo za otroke in negujejo ostarele svojce.
Ženske so psihično še posebej občutljive po porodu, ko zaradi hormonskih, telesnih sprememb in odgovornosti za otroka ter velikih sprememb v vsakdanjem življenju pogosto nastopi tako imenovana poporodna (postpartalna) depresija. Prehodno slabo razpoloženje je pri mladih mamicah pogosto prisotno in običajno. Dalj časa trajajoče obdobje depresivnega razpoloženja pa ni običajno in ga je treba zdraviti. Zdravljenje pod nadzorom razumevajočega zdravnika in vsestranska podpora družine sta najpomembnejša dejavnika, ki mladi mamici pomagata vrniti telesno in čustveno zdravje, tako da je ponovno zmožna skrbeti za dojenčka in se ga veseliti.
Depresija pri moških
Moški redkeje zbolijo za depresijo kot ženske. Le-ta se pri moških pogosto skriva za čezmernim uživanjem alkohola in drog ali za drugimi navadami, npr. pretiranim posvečanjem delu in opravljanju nadur. Pri moških se depresija večinoma ne kaže v občutkih brezupa in nemoči, temveč v obliki razdražljivosti, jeze in razočaranja. Zaradi tega jo je tudi težje prepoznati. Tudi če moški sam opazi, da je depresiven, nerad poišče pomoč. Vzpodbuda in podpora družinskih članov sta v takih primerih zelo pomembna.
Pojav samomorilnosti je pri moških štirikrat večji kot pri ženskah, čeprav je število žensk, ki poskušajo narediti samomor, večje od števila moških. Po 70. letu starosti pogostost samomora celo narašča in pri moških doseže vrh v starosti nad 85 let.
Pri moških depresija vpliva na telesno zdravje drugače kot pri ženskah. Rezultati novejših raziskav kažejo, da je umrljivost moških večja, čeprav depresija enako poveča tveganje za pojav koronarnih srčnih bolezni pri moških in ženskah.
Depresija pri starostnikih
Prevladuje zmotno mišljenje, da je pri starejših ljudeh povsem običajno, da so potrti. Resnica je lahko ravnno nasprotna, saj je veliko starejših oseb zadovoljnih s svojim življenjem. Kadar se pri starostnikih razvije depresija, jo nekateri pripisujejo spremembam, povezanim s staranjem. Neprepoznana in nezdravljena depresija lahko za svojce in bolnike, ki bi sicer živeli polno življenje, pomeni nepotrebno trpljenje. Pri zdravniku starejši ljudje tožijo predvsem o svojih telesnih težavah, neradi pa govorijo o svojih občutkih, kot so brezup in žalost, izguba zanimanja za dejavnosti, ki so jih običajno veselile, ali nenavadno dolgo žalovanje po smrti bližnje osebe.
Simptomi depresije so včasih prikriti ali pa jih pripisujejo kakšni drugi bolezni. Če se tega zavedamo, lahko depresijo prepoznamo že v zgodnji fazi in jo tako uspešno zdravimo. S čimprejšnjim začetkom zdravljenja zmanjšamo možnost, da bolezen postane kronična in bolj izrazita.
Nekateri simptomi depresije so lahko posledica neželenih učinkov zdravil, ki jih bolniki jemljejo zaradi druge (telesne) bolezni. Lahko pa te simptome povzroči tudi druga bolezen, ki se pojavi kot posledica nezdravljene depresije.
Kadar je pri starostniku postavljena diagnoza depresije, je najbolje začeti zdravljenje z zdravili in/ali psihoterapijo. Raziskave so pokazale, da se s kratko psihoterapijo lahko simptomi kratkotrajne depresivne epizode zmanjšajo tudi pri starejših ljudeh z drugimi boleznimi. Kratka psihoterapija pomaga pri vsakodnevnih odnosih ali pri učenju, kako preprečiti popačeno, negativno razmišljanje, ki pogosto spremlja depresijo. Psihoterapija je uporabna tudi pri starejših bolnikih, ki ne smejo ali nočejo jemati zdravil.
Boljša prepoznava in zdravljenje depresije pri starostnikih omogočata, da je to obdobje življenja zanje in njihove svojce ter spremljevalce lepše in bolj zadovoljno.
Depresija pri otrocih in mladostnikih
Depresijo se pri otrocih in mladostnikih resno obravnava šele zadnji dve desetletji. Depresiven otrok se lahko pretvarja, da je telesno bolan, noče v šolo, se oklepa enega od staršev ali ga skrbi, da bi kateri od staršev umrl. Starejši otroci oz. mladostniki postanejo razdražljivi, pojavijo se težave v šoli, so pesimistični, slabe volje in imajo občutek, da jih nihče ne razume. Ker se vedenje skozi posamezne faze otroštva spreminja, je težko reči, kdaj gre samo za “prehodno” obdobje in kdaj je prisotna depresija.
Včasih so starši zaskrbljeni zaradi zelo spremenjenega vedenja otroka ali mladostnika in tudi učitelj lahko opazi, da otrok ali mladostnik ni več podoben samemu sebi. Če pediater izključi druge (telesne) bolezni, mora otroka dodatno pregledati še pedopsihiater (psihiater, specializiran za zdravljenje otrok). Možni obliki zdravljenja sta psihoterapija in zdravljenje z zdravili.
