Vsakdo med nami je v življenju že imel drisko, saj je eden pogostejših znakov oziroma simptomov različnih bolezni. Driska je pogostejše iztrebljanje redkejšega blata. Ker so pri zdravih ljudeh velike razlike v številu odvajanj in gostoti blata, jo natančneje opredelimo kot odvajanje zvečane količine redkejšega blata, in sicer več kot 300 g na dan. Z izjemo vegetarijancev, ki lahko zaradi diete, bogate z vlakninami, odvajajo tudi več kot 300 g blata, zdrav človek povprečno izloči 100 do 150 g blata na dan.
Veliko večino drisk lahko obvladamo sami. Le redko je driska tako huda, da je zaradi izgube tekočine in elektrolitov moteno delovanje našega organizma. Takrat je nujna zdravniška oskrba.
Driska je lahko posledica različnih bolezni. Daleč najpogostejše so okužbe črevesne sluznice z virusi, bakterijami ali paraziti. Včasih je tudi posledica jemanja nekaterih zdravil, npr. antibiotikov.
Glede na potek delimo drisko na akutno in kronično.
Akutna driska se pojavi nenadoma in je največkrat posledica okužbe. Običajno ne zahteva posebnih preiskav in zdravljenja in izgine v manj kot dveh do treh tednih. Če je povzročitelj virus, traja ponavadi nekaj dni. Spremljajo jo zvišana telesna temperatura, krči v trebuhu, bruhanje in glavobol.
Bakterijska driska se pojavi pri okužbah s hrano ali vodo in nastane zaradi delovanja bakterijskih toksinov ali vdora bakterij v črevesno steno. Če toksini nastajajo že v okuženi hrani, se lahko bolezenski znaki razvijejo zelo hitro, že po nekaj urah. Driska je običajno vodena, spremljajo jo slabost, krči v trebuhu in tudi bruhanje. Driska, ki jo povzročajo bakterije, ki okvarijo črevesno steno, pa je sluzavo krvava, s hudimi krči in zvišano telesno temperaturo. Okužbe s paraziti niso pogoste. Driska se pojavi običajno zaradi pitja okužene vode in traja dlje časa. Lahko je krvava ali vodena.
Potovanje v tuje kraje nam lahko zagreni potovalna driska, ki nastane zaradi uživanja hrane in pijače, najpogosteje okužene z bakterijo Escherichia coli. Taka driska se lahko pojavi celo sedmi dan po prihodu s potovanja.
Akutna driska ponavadi izgine spontano in ne zahteva posebnega zdravljenja. Skrbeti je treba le za nadomeščanje izgubljene tekočine in mineralov, saj se lahko pri hujših oblikah organizem hitro izsuši ali pojavi dehidracija. Blago dehidracijo zaznamo kot zvečano žejo in suhost ustne sluznice. Zmerna do huda pa lahko povzroči omedlevice, kadar je bolnik v pokončnem položaju, zmanjšano količino seča, splošno oslabelost, šok, ledvično odpoved in celo komo.
Kronična driska traja več kot štiri tedne oziroma se ponavlja. Vedno moramo poiskati vzrok, saj je lahko tudi znak resne bolezni.
Če je driska kratkotrajna in traja le nekaj dni, si ponavadi lahko pomagamo sami, tako da nadomeščamo izgubljeno tekočino in minerale ter uživamo hrano z malo balasta.. Na srečo ima tak potek večina akutnih drisk.
Če pa bolezen ne izgine v tednu dni, moramo nujno obiskati zdravnika. Opravil bo pregled blata (bakterije in paraziti), včasih tudi endoskopski pregled danke oziroma celotnega širokega črevesja ter pri tem morda odvzel vzorce tkiva za histološko preiskavo.
Tako imenovano peroralno rehidracijsko zdravljenje preprosto in zelo učinkovito preprečuje in odpravlja dehidracijo pri blagi do zmerno hudi driski (do šest stolic na dan). Rehidracijska raztopina je mešanica elektrolitov in sladkorja, ki jo pripravimo sami doma. Količina, ki jo moramo popiti, je odvisna od stopnje izsušenosti. Pri blagi dehidraciji popijemo v prvih štirih do šestih urah 50 ml na kilogram telesne mase, pri zmerni pa 100 ml na kilogram telesne mase. Za preprečevanje nadaljnje izsušitve organizma moramo nato vsak dan do konca bolezni popiti 100 do 200 ml raztopine na kilogram telesne mase.
Med boleznijo uživamo hrano, ki ima čim manj vlaknin, npr. riž, banane, krompir. Izogibamo se mastni in začinjeni hrani.
Mlečnokislinske bakterije so del normalne črevesne flore in zagotavljajo normalno kislost v črevesni svetlini in s tem preprečujejo razrast škodljivih in pogojno škodljivih bakterij. Poleg tega pa tudi večajo obrambno sposobnost črevesne sluznice. Pripravke z mlečno-kislinskimi bakterijami uporabljamo za dodatno zdravljenje pri driskah dojenčkov, otrok in odraslih.
Zdravljenje z antibiotiki je smiselno le pri dolgotrajni, hudi obliki driske, pri bolnikih z zmanjšano obrambno sposobnostjo organizma, okužbah s paraziti in pri psevdomembranoznem kolitisu.
V redkih primerih, ko je driska dolgotrajna in obilna, zdravnik predpiše zdravila, ki zavirajo peristaltiko in tako zmanjšujejo količino izločenega blata.