Slovenski medicinski e-slovar
Vsebina slovarja
Namen
Namen Slovenskega medicinskega slovarja (SmedS) je dati uporabnikom navodila za pravilno pisavo, izgovarjavo in pregibanje, kratko razlago ter pojasnila o uporabnosti najpogostejših biomedicinskih strokovnih izrazov (têrminov), ki jih uporabljajo naši medicinski strokovnjaki za sporazumevanje med seboj in s kolegi na tujem, pa tudi z nestrokovnjaki, zlasti še s pacienti.
Obseg
SmedS vsebuje strokovne izraze, katerih večino spozna naš današnji študent medicine med dodiplomskim študijem. Ne zajema vseh specialističnih izrazov, ker naj bi jih zajemali specializirani slovarji. Zdravila so navedena z generičnimi imeni (ki so prirejena po kemični sestavi in skrajšana ter mednarodno priznana). Pri morfoloških terminih smo se ravnali po mednarodnih terminologijah Nomina anatomica, Nomina histologica in Nomina embryologica (1989). Termini niso etimološko razloženi. SmedS vsebuje tudi imena osebnosti, pomembnih za svetovno in slovensko zgodovino medicine; pri slednjih smo upoštevali le osebe, ki so živele do leta 1945. Vključene so tudi mednarodno sprejete in pri nas uporabljane krajšave. Slovar vsebuje nekatera citatna gesla, tj. neprevedene večbesedne zveze v tujem jeziku, ki jih v besedilu navadno ne pregibamo, npr. anatomske, patološke in mikrobiološke termine, biološka taksonomska poimenovanja, posebne pojave ali izreke. Slovar ne vključuje splošno uporabljanih tujk, če nimajo specifičnega pomena v medicini. Pač pa vključuje in razlaga vse besede, ki se pojavljajo v stalnih zvezah, tj. v večbesednih zvezah, katerih pomena brez dodatne razlage ni mogoče razumeti, četudi poznamo pomen vsake od besednih sestavin (npr. fantomska bolečina, zelena mrena).
Jeziki
Strokovni izrazi so slovenski (npr. pljučnica), poslovenjeno zapisani latinski ali latinizirani grški (npr. pnevmonija), izvirno zapisani latinski ali latinizirani grški ali grški (npr. pneumonia). Izjemoma so vključeni tudi termini v drugih živih jezikih, pri katerih praviloma pokažemo na ustrezni slovenski termin, ker tako skušamo preprečiti nepotrebno rabo izrazov v tujih živih jezikih (npr. screening → presejanje).
Strokovnjaki v medsebojni komunikaciji dajejo prednost poslovenjeno zapisanim latinskim ali latiniziranim grškim izrazom. Ti so ponavadi tudi bolj razvejeni kot slovenski izrazi, tj. imajo več stalnih zvez, in jih v slovenskem besedilu lahko pregibamo. Izvirno zapisane latinske ali latinizirane grške ali grške izraze strokovnjaki uporabljajo pri pisanju diagnoz, receptov in opisu zdravljenja sploh, in sicer le citatno. Kadar pregibamo citatno geslo, ga lahko spremenimo v polcitatno s tem, da napovemo citatni del termina s slovensko, sklonljivo besedo (npr. ...nismo našli bakterije Staphylococcus aureus). Pri občevanju s pacienti ali pri poljudnem pisanju pa imajo prednost slovenski izrazi. V slovarju je vsak pojem razložen le enkrat, in sicer pri nadrejenem sinonimu, pri drugih sinonimih pa pokažemo s puščico na nadrejeni sinonim (npr. pneumonia → pljučnica, pnevmonija → pljučnica): praviloma so vsi sinonimi enakovredni.
Urejenost in abeceda
Termini so urejeni po abecedi. Številke in dodatne črke v kemijskih izrazih ne vplivajo na abecedni red (npr. 11-dehidrokortikosteron najdemo pod D, ^123^I-natrijev jodid pod J, C-terminalen pod T). Velike črke so pred malimi. Črke z diakritičnimi (razločevalnimi) znamenji sledijo črkam brez njih (npr. ç za c), črke grške abecede so za ustreznimi črkami latinske abecede. Dodatki k priimkom (predimki, npr. de, di, d’, van, von) ne vplivajo na uvrstitev v abecedni red, razen v primerih, ko so neločljivi deli priimkov (npr. McCarthy najdemo pod M); v dvomljivih primerih so priimki navedeni pod obema besedama (npr. de Quervain tudi pod Quervain).
Termini so lahko enobesedni, pa tudi dvobesedne ali večbesedne zveze. Slovar vsebuje pomensko osamosvojene ali stalne zveze (npr. mišično vreteno), pri katerih je potrebna razlaga, pa tudi izbor prostih zvez, pri katerih je pomen očiten, če poznamo pomen obeh ali vseh besednih sestavin (npr. pljučni rak).
Odločitev o razločevanju med stalno in prosto zvezo ni bila vedno preprosta in soglasna. Če je stalna zveza dvobesedna, je zveza navedena pod obema besedama (npr. zelena mrena pod zelen in pod mrena). Večbesedne stalne zveze navajamo pod vsemi besedami (npr. fenomen zobatega kolesa najdemo pod fenomen, zobat in kolo). Enako ravnamo, kadar je večbesedna zveza eponimska ( Sabin-Feldmanov barvni test najdemo pod Sabin, Feldmanov, barven in test). Definicije pojmov pa najdemo le pod jedrnim (vodilnim ali pomensko nadrejenim) samostalnikom (npr. fenomen zobatega kolesa je razložen pod geslom fenomen).
Geselski članek
Gradivo je urejeno po geselskih člankih. Geselski članek ima naslednjo zgradbo: geselsko iztočnico, končnice, navodila za izgovarjavo, morebitne slovnične kvalifikatorje (npr. za spol, glagolski vid, besedne vrste), morebitne slogovne kvalifikatorje (npr. starinsko, žargonsko, nestrokovno, slabšalno, poljudno), razlago, morebitne sinonime, antonime ali primerjave, nato izbor prostih zvez ter stalne zveze, razložene kot podgesla v geselskem članku, in stalne zveze, ki so razložene le pod jedrnim samostalnikom. Nimajo pa vsi geselski članki vseh prej navedenih sestavin.
Geselska iztočnica slovenskih terminov ima tudi zaznamovana naglasna mesta z ostrivcem [´] za dolžino, krativcem [`] za kračino ali s strešico [^] za širino. Drugih podatkov o izgovoru slovenskih besed ne navajamo, ker jih uporabnik lahko najde v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
Če ima geslo pisno dvojnico, je ta navedena (npr. faringeálen in faringálen). Pisno dvojnico najdemo na obeh mestih abecede, če to olajša iskanje (npr. esophagus in oesophagus). Navedena je tudi dvojnica, če je različno mesto naglasa (npr. ákcijski in akcíjski), ne navajamo pa je, če gre za različno kvaliteto naglasa.
Končnice sledijo geselski iztočnici, in sicer pri samostalnikih za rodilnik, pri pridevnikih za vse tri spole in pri glagolih za prvo osebo ednine.
Tujejezična gesla in vsa lastna imena imajo v oglatem oklepaju fonetični zapis izgovarjave z naglasi (npr. amenorrhoea -ae [amenoréa], Alzheimer, A. [álchajmer]). Poleg črk slovenske abecede uporabljamo tudi znak za polglasnik e, dvoustnični u pa praviloma pišemo kot v, izjemoma kot u. Če ni v mednarodnih terminologijah izrecno drugače določeno, navajamo pri latinskih besedah oblike z diftongi in v poenostavljeni pisavi (npr. haemorrhoidalis in hemorrhoidalis, oesophagus in esophagus), vendar dajemo prednost izvirni, ne poenostavljeni pisavi.
Slovnični kvalifikatorji označujejo pri samostalnikih spol (m moški, ž ženski, s srednji), pri glagolih vid (dov. dovršni, nedov. nedovršni). Okrajšane besede, ki so geselske iztočnice, označujejo specifični kvalifikatorji, npr. krajš. za krajšave, simb. za kemijske simbole, en. za fizikalne enote in zn. za druge znake. Kvalifikator prisl. pomeni prislov, štev. števnik, vel. velelnik, neskl. nesklonljivo, nav. 3. os. navadno 3. oseba. Označba nav. mn. pomeni navadno v množini, mn. pa samostalnik v množini.
Slogovni kvalifikatorji kažejo, da je termin odsvetovan, ker je žargonski, nestrokoven, starinski, slabšalen ali poljuden. Zato sledijo odsvetovanim oblikam priporočene oblike (npr. konstriktor žarg. konstriktorna → mišica, mastocit nestrok. tkivni → bazofilec, sušica star. pljučna → tuberkuloza, jalovost slabš. → neplodnost, črv (3) poljud. → panaricij).
Razlage naj bi bile razumljive abiturientom gimnazije. Praviloma so kratke, sestavljene iz najbližjega pojmovnega roda (genus proximum) in specifične pojmovne diference (differentia specifica). V razlagah uporabljamo splošno znane slovenske besede in strokovne izraze, ki so slovarju razloženi na ustreznem mestu abecede, pri čemer imajo prednost nadrejeni sinonimi, vendar z nekaterimi izjemami. Tako npr. uporabljamo splošno uveljavljene krajšave (npr. DNA) in ne izpisanega vsega termina, kjer je tudi razlaga ( deoksiribonukleinska kislina). Če slovenski izraz ni uveljavljen, napišemo fonetizirano obliko latinskega izraza, izjemoma tudi izvirno zapisan latinski izraz v imenovalniku, če pa gre za drug sklon, izraz napovemo s pregibno slovensko napovedno besedo (npr. antigen celične stene bakterije Streptococcus pyogenes). Razlage morajo biti strokovno točne, dovolj natančne, da omogočajo razločevanje s sorodnimi pojmi iz istega roda, vendar čim krajše. Čeprav so nekatere razlage malo daljše, smo se vendarle praviloma izogibali leksikonskim nadrobnostim (včasih smo katero dodali v oklepaju). V nekaterih primerih so razlage nadomeščene z več približnimi sinonimi. Pridevniki in stalne zveze iz samostalnika in pridevnika so pogosto razložene tudi po naslednjem tipu: nanašajoč se na…, izvirajoč iz… ali podoben…. Če ima termin dva ali več pojmovnih odtenkov, so pomeni razloženi pod arabskimi številkami (npr. aberacija 1. napaka lečja… 2. odklon od običajnega…). Če pa gre za homonima, tj. besedi, ki se enako glasita, imata pa dva popolnoma različna pomena, smo ju zapisali kot dve gesli (npr. rad kot enota absorbirane doze ionizirajočega sevanja in rad kot ploskovna kotna mera).
Sinonimi so navedeni samostojno na ustreznih mestih po abecedi, brez oznake povezanosti ali nadrejenosti; izjemoma je nadrejenost kakega sinonima razvidna iz tega, da so pri njem navedene vse stalne zveze (npr. perkusija [nadrejeni sinonim]: primerjalna ~, topografska ~, razmejitvena ~; pretrkavanje [podrejeni sinonim] → perkusija). Pomenski odtenki sinonimov so včasih razvidni tudi iz ustrezne navedbe stalnih zvez (npr. venozen: ~a kri; venski: ~a stena). Res bi bilo sicer idealno, če bi vsakemu pojmu ustrezal le en termin, ali da bi bilo vsaj pokazano na nadrejeni sinonim. V praksi pa to ni vedno mogoče. So primeri, v katerih je možno zamenjati termin (ki ima razlago) tudi s sinonimom, ki v slovarju le kaže na drug sinonim, izbran za nadrejeni sinonim zaradi gospodarnosti, da se razlaga ne bi pojavljala na dveh mestih.
Sledijo morebitni antonimi (ant.) z nasprotnimi pomeni ali primerjave (prim.) s podobnimi pomeni.
Zveze so navedene za geslom po abecednem redu, ne glede na pomenske razlike, v treh skupinah. Najprej so navedene proste zveze. Nato so pri jedrnem (vodilnem nadrejenem) samostalniku navedene stalne zveze kot podgesla, z razlagami. Sprejeli smo tudi pravilo, da pri nadrejeni stalni zvezi ne navajamo sinonimov, ki se pojavljajo v istem geselskem članku kot podrejene stalne zveze. Pri pridevnikih in podrejenih samostalnikih pa so na koncu vsakega pomenskega odtenka v malem tisku navedene tudi stalne zveze, ki so obdelane in razložene na drugih mestih slovarja pod jedrnimi samostalniki kot iztočnicami (npr. fenomen [jedrni samostalnik]: ~ zobatega kolesa, zobat [pridevnik] : fenomen ~ega kolesa, kolo [podrejeni samostalnik] fenomen zobatega ~a).
Posebnosti
Citatna gesla so večbesedne zveze v tujem jeziku, ki jih v besedilu ne pregibamo. Uporabljamo jih npr. za označbe bioloških taksonomskih poimenovanj (npr. Amanita phalloides) ali nekaterih posebnih pojavov (npr. déjà vu) ali rekov (npr. signum mali ominis). Vključena so pri nas znana in pogosteje uporabljana citatna gesla.
Krajšavam sledi za izgovarjavo v oglatem oklepaju še možna razvezava v okroglem oklepaju. Kadar je mogoče, krajšavo razvežemo po slovensko, sicer pa v izvirnem jeziku. Primeri za krajšavo: AIDS [aideès in ájds] krajš. (akvirirani imunski deficitni sindrom), ACTH [acetehá] krajš. (adrenocorticotropic hormone), Ala [alanín] krajš. (alanin). Primer za kemijski simbol: Al [aèl in alumínij] simb. (aluminij). Primer za fizikalno enoto: A [ampêr] en. (amper). Primer za znak: α [álfa] zn. (alfa).
Vključene so mednarodno sprejete in pri nas uporabljane strokovne krajšave, ki jih ne slovenimo (npr. DNA, laser). Splošne krajšave so povzete po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-91).
Zgodovinske osebnosti so navedene s priimkom in imenom, z izgovarjavo v oglatem oklepaju ter z letnicama rojstva in smrti (če sta znani) v okroglem oklepaju. Osebnosti so vključene bodisi zaradi svoje pomembnosti v zgodovini medicine (npr. Galen ali Gerbec, M.) ali zaradi eponimov, ker se po njih imenujejo nekatere strukture (npr. Golgijev aparat), pojavi (npr. Negrov znak), bolezni (npr. Basedowova bolezen), zdravilni postopki (npr. Billrothova operacija) ali instrumenti (npr. Fogartyjev kateter). Od osebnosti iz slovenske zgodovine smo upoštevali tiste, ki so živele do leta 1945. Po priporočilu Slovenskega pravopisa (1990) naj bi se pisali z malo začetnico pridevniki, izpeljani iz lastnih imen, kadar pomenijo vrstnost (npr. münchhausnov sindrom). Ker pa je pri nas ustaljena pisava takih pridevnikov z veliko začetnico (npr. Münchhausnov sindrom) in ker imamo pogosto tudi primere poimenovanja kakega pojava po več avtorjih (npr. Gerbec-Morgagni-Adams-Stokesov sindrom), bomo navajali samo obliko z veliko začetnico. To je tudi v skladu s stališčem Slovenske matice leta 1997. Če je pridevnik izpeljan iz priimka, ki je enak pri več osebah, je ustrezna oseba označena z začetnico imena v oklepaju (npr. Hunter, C. H. in Hunter, W.; Hunterjev -a -o: ~ (W.) glositis, ~ (C. H.) sindrom). Pri ženskah so imena izpisana (npr. točkovanje po Virginiji Apgar).
Tisk
Gesla in podgesla so tiskana krepko, slovnični in slogovni kvalifikatorji, latinska biološka taksonomska imena ter predpone iz latinskih in grških črk, ki ne vplivajo na abecedo, ležeče, drugo pa v navadnem tisku. Pri navajanju zvez nadomestimo osnovno geslo (termin) z vijugo (~), kar pa ne vpliva na abecedni red. Geselske iztočnice so natisnjene v velikosti 11 pik, druge sestavine geselskega članka v velikosti 10 pik, navedbe stalnih zvez pri pridevnikih in podrejenih samostalnikih, ki so razložene drugje, pa v velikosti 9 pik.
Seznam krajšav za kvalifikatorje
ant. – antonim
dov. – dovršno
dvoj. – dvojina
en. – enota
fr. – francosko
isl. – islandsko
jap. – japonsko
krajš. – krajšava
m – moški spol
nav. mn. – navadno v množini
nav. 3. os. – navadno v 3. osebi
nedov. – nedovršno
nem. – nemško
nesklon. – nesklonljivo
nestrok. – nestrokovno
niz. – nizozemsko
poljud. – poljudno
prim. – primerjaj
prisl. – prislov
s – srednji spol
simb. – simbol
sin. – sinonim
slabš. – slabšalno
star. – starinsko
šp. – špansko
štev. – števnik
vel. – velelnik
zn. – znak
ž – ženski spol
žarg. – žargonsko
Reference
Ahrens G. Medizinisches und naturwissenschaftliches Latein. Leipzig etc: Langenscheidt, 1988.
Anglicko-slovenský slovník medicíny. Bratislava: Veda, 1996.
Ashmore HS. Encyclopedia Britannica. Chicago etc:
Encyclopedia Britannica Inc, 1993.
Banič S, ur. Mikrobiološki slovar. Ljubljana: Slovensko mikrobiološko društvo, 1994.
Banič S, Sovdat-Banič S, Banič B, Banič I. Latinski pregovori, izreki in izrazi. 2., dopolnjena izdaja. Ljubljana: DZS, 1996.
BBC pronouncing dictionary of British names. 2nd ed. Oxford etc: Oxford University Press, 1990.
Becker W, Kleinsmith LJ, Hardin J. The world of the cell. San Francisco: Benjamin Cunnings, 2003.
Bensen N. Wonca dictionary of general/family practice. Copenhagen: Wonca, 2003.
Berg JM, Tymoczko JL , Stryer L. Biochemistry. New York: Freeman and Co, 2002
Bilban M. Medicina dela. Ljubljana: Zavod za varstvo pri delu, 1999.
Black’s Medical Dictionary. 38th ed. London: A & C Black, 1995.
Blakiston’s Gould medical dictionary. New York: McGraw-Hill Book Company, 1972.
Brezina E. Medizinisches Wörterbuch. Mu.nchen: Urban & Schwarzenberg, 1948.
Brinkmann B, Madea B. Handbuch gerichtlicher Medizin. Teil I und II. Heidelberg: Springer Verlag, 2004
Churchill’s medical dictionary. New York etc: Churchill Livingstone, 1989.
Collin PH. Dictionary of medicine. 2nd ed. Teddington: Peter Collin Publishing Ltd, 1993.
Concise medical dictionary. Oxford etc: Oxford University Press, 1994.
Cotran RS, Kumar V, Collins T, eds. Robbins pathologic basis of disease. 6th ed. Philadelphia: Saunders, 1999.
Černič M, Držečnik J, Pertl E, Smerdu F. Slovenski zdravstveni besednjak. Maribor: Obzorja, 1987.
Černič M. Slovenski zdravstveni besednjak. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1957.
Del Cott R. Medicinski terminološki slovar. 7. izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1990.
Dorland’s illustrated medical dictionary. 30th ed. Philadelphia etc: WB Saunders Company, 2003
Duden. Das Wörterbuch medizinischer Fachausdru.cke. Mannheim etc: Dudenverlag, 1992.
Enciklopedija Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-2001.
Farmakoterapijski priručnik. Gotovi ljekovi. Zagreb: Zavod za organizaciju i ekonomiku zdravstva, 1980.
Glossary of terms, used in the health of all. Series No. 1-8. Geneve: WHO, 1984.
Gubina M, Ihan A, ur. Medicinska mikrobiologija z imunologijo in mikologijo. Ljubljana: Medicinski razgledi, 2002.
Guttmann-Marle. Medizinische Terminologie. Berlin etc: Urban & Schwarzenberg, 1932.
Hardman JG, Limbird LE, Gilman AG, eds. Goodman & Gilman’s The pharmacological basis of therapeutics. 10th ed. New York: Mc Graw Hill, 2001.
http://bio.ijs.si/SBD/terminologija.html/
http://www.britannica.com/
http://cancerweb.ncl.ac.uk/omd/
http://www.dorlands.com/
http://nobelprize.org/medicine/laureates/
http://www.whonamedit.com/
http://www.zdravila.net/ Baza podatkov o zdravilih.
Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, Agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke.
Kábrt J, Kábrt J Jr. Lexicon medicum. Praha: Galen, 1995.
Kališnik M. Delo na slovenskem splošnem medicinskem terminološkem slovarju. Med Razgl 1984; 23: Suppl 8: 599-603.
Kališnik M. Delo za slovensko medicinsko terminologijo. (Sodelovanje generacije medicincev, imatrikuliranih leta 1945). Zdrav Vestn 1997; 66: Suppl 2: 37-8.
Kališnik M. O medicinskem izrazju v slovenskih besedilih. V: Humar M, ur. Slovensko naravoslovnotehnično izrazje. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 1998: 79-83.
Kališnik M. Slovenski medicinski slovar. O pisavi latinskih terminov v slovenskih besedilih. Proteus 2002, 64: 468-70.
Kališnik M. Pomen slovenske zdravstvene terminologije. Obzor Zdrav Nege 2002, 36: 271-2.
Kališnik M in sod. Pravopis medicinskih izrazov. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1996.
Kališnik M in sod. Pravopis medicinskih izrazov. Druga, popravljena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Medicinska fakulteta in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 1997.
Kansky A, ur. Kožne in spolne bolezni. Ljubljana: Zduženje slovenskih dermatovenerologov, 2002.
Klun B. Možganske poškodbe. Ljubljana: Zdravniška zbornica Slovenije, 1997:1-144.
Kocijančič A, Mrevlje F, Štajer D, ur. Interna medicina. 3. izd. Ljubljana: Littera picta, 2005.
Komadina D. Javnozdravstveni terminološki glosar. Ljubljana: Zavod za zdravstveno varstvo, 1994.
Koren S, Avšič-Županc T, Drinovec B, Marin J, Poljak M. Splošna medicinska virologija. Ljubljana: Medicinski razgledi, 1998.
Kostić A. Medicinski rečnik. Beograd-Zagreb: Medicinska knjiga, 1971.
Košir A. Nomina anatomica po naše. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1966.
Last JM. A dictionary of epidemiology. 3th ed. Oxford etc: Oxford University Press, 1995.
Landau IS, ed. International dictionary of medicine and biology. New York etc: John Wiley & Sons, 1986.
Lazarini F, Brenčič J. Splošna in anorganska kemija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1992.
Leiber B, Olbrich G. Die klinischen Syndrome. 4. Auflage. Mu.nchen: Urban & Schwarzenberg, 1966.
Leksikon Cankarjeve založbe. 3. izd. Ljubljana, Cankarjeva založba: 1994.
Leksikoni Cankarjeve založbe – Fizika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984.
Leksikoni Cankarjeve založbe – Kemija. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985.
Leksikoni Cankarjeve založbe – Naravoslovje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996.
Likar M. Mikrobiološki vodnik. Ljubljana: Medicinska fakulteta v Ljubljani, 1985.
Logar J. Parazitologija v medicini. Ljubljana: DZS, 1999. Longman pronunciation dictionary. Essex: Longman, 1990.
Mali leksikon terminoloških izrazov v zdravstveni negi. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege – Zveza društev medicinskih sester in tehnikov Slovenije, 1999.
Manuila L, Manuila A, Nicoulin M. Dictionnaire médical. Paris etc: Masson, 1995.
Medicinski terminološki slovar. Geslovnik. Ljubljana: Medicinska fakulteta v Ljubljani, 1984 (in litteris).
Medicinski terminološki slovar. Poskusni snopič črke A. Ljubljana: Medicinska sekcija terminološke komisije SAZU, 1975.
Milčinski L. Psihiatrično izrazje. Ljubljana: SAZU in Psihiatrična klinika, 1993.
Miller-Keane. Encyclopedia and dictionary of medicine, nursing and allied health. 6th ed. Philadelphia etc: WB Saunders Company, 1997.
Moravec-Berger D, ur. Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene. MKB-10. 10. revizija. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja, 1995.
Mosby’s medical, nursing and allied health dictionary. 5th ed. St Louis etc: Mosby, 1998.
Nelson DL, Cox, MM. Lehninger Principles of Biochemistry. New York: Freeman and Co., 2005
Nomina anatomica. 6th ed. Edinburgh etc: Churchill Livingstone, 1989.
Nomina embryologica. 3rd ed. Edinburgh etc: Churchill Livingstone, 1989.
Nomina histologica. 3rd ed. Edinburgh etc: Churchill Livingstone, 1989.
Pisava občnih imen v naravoslovnih in tehniških vedah, izpeljanih iz tujih lastnih imen. Glasnik Slovenske Matice 1997; 21: 81-4.
Pschyrembel. Klinisches Wörterbuch. Berlin etc: Walter de Gruyter, 1990.
Register zdravil R Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za zdravstvo in Inštitut za varovanje zdravja R Slovenije, 2000.
Ribarič S, ur. Izbrana poglavja iz patološke fiziologije. 9. iz. Ljubljana: UL, MF, Institut za patološko fiziologijo, 2001.
Segen JC. The dictionary of modern medicine. Park Ridge: The Parthenon Publishing Group, 1992.
Singleton P, Sainsbury D. Dictionary of microbiology and molecular biology. 2nd ed. Chichester etc: John Wiley & Sons, 1987.
Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970-1991.
Slovenski pravopis. Ljubljana: ZRC SAZU, 2001.
Slovensko-anglický slovník medicíny. Bratislava: Veda, 1997.
Smrkolj V. Nomenklatura tipičnih zlomov kosti. Med Razgl 1986; 25: 353-72.
Snoj M. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan, 2003.
Splošni tehniški slovar. 2. izd. Ljubljana: Zveza inženirjev in tehnikov SR Slovenije, 1978 (I. del), 1981 (II. del).
Stedman’s medical dictionary. 26th ed. Baltimore etc: Williams & Wilkins, 1995.
Širca A. Kako pisati anatomske strokovne izraze v slovenskih besedilih. Med Razgl 1993; 32: 657-64.
Šuštaršič J. Nuklearnomedicinski slovar. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1999.
Švab I, Rotar Pavlič D. Družinska medicina. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, 2002.
Taber’s cyclopedic medical dictionary. Philadelphia: FA Davis, 1993.
Underwood JCE, ed. General and systemic pathology. 4th ed. Edinburgh: Churchill Livingstone, 2004
Veillon E, Nobel A. Medizinisches Wörterbuch. Bern etc: Medizinischer Verlag Hans Huber, 1974.
Verbinc F. Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976.
Veterinarski terminološki slovar. Ljubljana: Veterinarska fakulteta in SAZU, 1982-2002.
Volkmann H. Medizinische Terminologie. Berlin-Wien: Urban & Schwarzenberg, 1944.
Vozelj M. Imunologija, enciklopedijski priročnik. Ljubljana: DZS, 1996.
Walton J, Beeson PB, Bodley RS, eds. The Oxford companion to medicine. Vol. I, II. Oxford-New York: Oxford University Press, 1986.
Webster’s medical desk dictionary. Springfield: Merriam-Webster, 1986.
Webster’s encyclopedic unabridged dictionary of the English language. New York: Gramercy Books, 1994.
Wielki slownik medyczny. Warszawa: Wydawnictwo Lekarskie PZWL, 1996.
Willeford G. Webster’s medical word finder. New York: Prentice Hall Press, 1987.
Zetkin-Schaldach. Wörterbuch der Medizin. Berlin: VEB Verlag Volk und Gesundheit, 1976.
