Uporabo zdravil na recept mora predpisati in nadzorovati zdravnik. Pogosto se različne bolezni kažejo s podobnimi simptomi in jih medsebojno lahko zamenjamo, zdravijo pa se različno, zato le zdravnik presodi, katero zdravilo bo primerno za vas. Zato zdravil, ki smo jih dobili na recept, znancem ali sorodnikom ne dajemo, saj jim lahko bolj škodimo kot koristimo.
Z raziskavami za vsako zdravilo ugotovijo, pri katerih boleznih je učinkovito. Temu strokovno pravimo, da je zdravilo za to bolezen indicirano oz. da je bolezen indikacija za uporabo tega zdravila. Seveda pa zdravilo vedno ne učinkuje na vzrok bolezni, ampak pogosto le bolj ali manj uspešno blaži simptome, takšna so npr. protirevmatična zdravila. Včasih pa zdravilo jemljemo zato, da preprečimo pojav neke bolezni, npr. antihistaminike za preprečevanje senenega nahoda.
Zdravnik ima danes na razpolago množico zdravil, tudi za zdravljenje iste bolezni. Lep primer je zdravljenje zvišanega krvnega tlaka oz. arterijske hipertenzije. Vsa antihipertenzivna zdravila znižujejo krvni tlak, imajo pa še nekatere druge lastnosti, blokatorji receptorjev alfa, na primer, zmanjšujejo količino maščob v krvi. V takšnem primeru zdravnik presoja na osnovi lastnosti zdravil in glede na poznavanje bolnika, ki ima morda poleg arterijske hipertenzije še druge bolezni. Nanje lahko posamezno zdravilo vpliva ugodno, neugodno ali pa sploh ne.
Pri tem je zelo pomembno, da zdravnik zdravilo dobro pozna; torej tako njegovo učinkovanje kot možne neželene učinke, previdnostne ukrepe ipd. Vedeti mora tudi, pri katerih stanjih in boleznih ga bolnik nikakor ne sme dobiti. Včasih se zdravila ne sme dati skupaj z nekim drugim zdravilom. Strokovno govorimo o kontraindikacijah. V farmacevtski industriji zato zelo veliko pozornosti posvečamo prav strokovnemu izobraževanju zdravnikov o zdravilu.
Po drugi strani pa je enako pomembno tudi to, da bolnik upošteva zdravnikova navodila o zdravilu in tudi o načinu življenja, ki postaja vedno pomembnejši pri zdravljenju kroničnih bolezni in tudi pri preprečevanju njihovega nastanka.
Ko zdravnik predpiše določeno zdravilo, ne zadostuje le navedba njegovega (zaščitenega) imena, temveč je potrebna tudi navedba farmacevtske oblike tega zdravila. Zdravilna učinkovina je namreč kot zdravilo lahko pripravljena v več zdravilnih oblikah. Zdravnik nam poleg oblike predpiše tudi velikost odmerkov, način in čas uporabe zdravila. Navodila moramo dosledno upoštevati, saj bo le tako v krvi in tkivih ves čas dovolj zdravilne učinkovine, kar zagotavlja uspešno zdravljenje.