Različne farmacevtske oblike in odmerki

Kaj pomeni izraz farmacevtska oblika?

Veljavni Zakon o zdravilih pojasnjuje: “Farmacevtska oblika zdravila je tista, v katero je s tehnološkimi postopki vgrajena učinkovina (učinkovine), kar omogoča njeno (njihovo) uporabnost, ob upoštevanju fizioloških pogojev in fizikalno kemičnih lastnosti učinkovine ter pomožnih snovi.”

“Učinkovina” pomeni zdravilno snov, ki deluje kot zdravilo, če jo pravilno uporabimo. Zaradi postopka izdelave in pravilnega delovanja ima primešane tudi pomožne snovi.

Farmacevtska oblika je zato poleg vsebovane učinkovine bistveno pomembna za učinkovitost zdravila. Odloča namreč o bistvenih lastnostih zdravila.

Zakaj obstajajo zdravila na voljo v različnih oblikah?

Posamezna zdravilna oblika omogoča optimalno uporabo zdravila glede na starost uporabnika (dojenček, majhen otrok, odrasla oseba, starostnik) in tudi na mesto delovanja, saj lahko želimo, da zdravilo deluje le lokalno (npr. na koži, na sluznici očesa, nosu ali ust …) ali pa sistemsko. Za dojenčke in majhne otroke so tako najprimernejše različne tekoče oblike, npr. raztopina, sirup ali suspenzija, saj jih najlaže zaužijejo, s priloženo dozirno žličko, merico ali kapalko pa je omogočeno natančnejše odmerjanje (v ml ali kapljicah). Take oblike so primernejše tudi za odrasle bolnike, ki imajo težave s požiranjem. Ljudem, ki imajo težave z želodcem, težko požirajo ali bruhajo zdravnik lahko predpiše zdravilo v obliki svečke.

Mazilo, gel, krema, pršilo, dermalna raztopina in vložek so le nekatere od oblik, ki so namenjene nanašanju na kožo ali sluznice (lokalna aplikacija). Večina zdravilnih oblik je pripravljena v taki obliki, da jih lahko uporablja bolnik – laik sam oziroma da mu dajejo zdravilo njegovi svojci. Zdravila v obliki injekcij oziroma tista, namenjena injiciranju, pa naj bi dajali (aplicirali) predvsem zdravniki, in to v primerih, ko naj bi zdravilo delovalo čim hitreje (hude bolečine, krči, anafilaktični šok …), ko želimo v telo vnesti večji odmerek zdravila ali kadar bolnik zdravila ni sposoben zaužiti, npr. zaradi nezavesti. Nekatera zdravila so v obliki injekcij tudi zato, ker je zdravilna učinkovina v njih premalo obstojna, da bi jo lahko zaužili "per os" (skozi usta) in je njeno delovanje zagotovljeno le, če jo v telo vnesemo mimo prebavil, npr. inzulin.

Kako se zdravnik odloči, katero obliko zdravila bo predpisal?

Zdravila so pripravljena v različnih oblikah zato, da bi bila uporaba za bolnika čim enostavnejša in varna, učinek zdravila pa naj bi bil optimalen. Zdravnik predpiše primerno obliko zdravila glede na bolnikove težave, pri tem pa seveda upošteva tudi ustrezen odmerek (dozo) zdravila. Izrazitost stanja (bolezenskih znakov) je v nekaterih primerih namreč merilo, ko se zdravnik odloča med različnimi jakostmi zdravila, ki ga bo bolniku predpisal.

Določena zdravilna učinkovina je lahko pripravljena celo v več oblikah, ki so vse namenjene uživanju, npr. v obliki tablet, obloženih tablet, tablet s podaljšanim sproščanjem, kapsul, sirupa, kapljic … Posamezne oblike se med seboj razlikujejo po hitrosti, začetku delovanja in trajanju delovanja ter tudi jakosti (velikosti odmerka).

Tablete ali kapsule, ki hitro razpadajo in sproščajo učinkovino, so namenjene hitremu delovanju (npr. pri nenadni bolečini, kot je zobobol, glavobol, krči črevesa). Tablete ali kapsule s podaljšanim delovanjem (iz njih se učinkovina postopoma kontrolirano sprošča) pa so namenjene zdravljenju dolgotrajnejših simptomov ali kroničnih stanj (npr. revmatske bolečine, zvišan krvni tlak …).

Podrobneje so navodila za uporabo posamezne farmacevtske oblike predstavljena v poglavju o pravilni uporabi.

Kako se zdravnik odloči, kako velik odmerek zdravila mi bo predpisal in kako pogosto ga bom moral jemati?

Precej običajen pojav med bolniki je prepričanje, da večja količina zaužitega zdravila pomeni tudi boljši učinek in s tem hitrejšo povrnitev zdravja, zato si odmerek zvečajo kar sami. Drugi spet zdravilo takoj, ko se jim stanje nekoliko izboljša, nehajo jemati, trdno prepričani, da jim ni več potrebno. Tovrstna napačna razmišljanja nikakor niso redek pojav, vendar se večina ljudi premalo zaveda, da ima nepravilna uporaba lahko zelo hude posledice.

Ko na splošno govorimo o odmerku zdravila, ki bi naj ga bolnik zaužil, mislimo pri tem na odmerek za odraslega mladega moškega oz. moškega v srednjih letih. Če pa je bolnik otrok, ženska ali starejši človek, je treba odmerek zdravila prilagoditi. Če je odmerek za odrasle 1 enota, je za šolarja približno 1/2 enote, za malčka 1/4 enote in za dojenčka 1/8 enote za odraslega. Osebam, starim med 60 in 80 let, predpisujemo 2/3 odmerka, tistim, starim nad 80 let, pa 1/2 enote. Ženskam predpisujemo manjše odmerke kot moškim, pri njih je treba upoštevati še obdobja menstruacije, nosečnosti in dojenja. Vse to je treba uskladiti še z bolnikovo telesno težo, njegovim načinom življenja, prebolelimi ali sedanjimi boleznimi …