Kaj je demenca?

Kako se kaže demenca?

Posameznik ima težave pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti in ne more obvladovati svojega (običajnega) življenja. Poleg motenj spomina pri njem opazimo zmanjšanje spoznavnih (kognitivnih) funkcij, kot so: sposobnost razmišljanja, orientacije, razumevanja, računanja, učenja, govornega izražanja in presoje. Poslabšanje kognitivnih funkcij navadno spremljajo spremembe v družbenem vedenju in udejstvovanju, zmanjšanje sposobnosti za obvladovanje čustev ali zmanjšanje motivacije. Motenj v zavesti ni opaziti.

Bolezen povzroča čustveno stisko (bolniku in svojcem) in zaradi potrebe po oskrbi bolnika prinese dodatno finančno breme. Ob dolgotrajni oskrbi lahko vodi do izgorevanja in družbene izključenosti. V družbi je demenca še vedno stigmatizirana, zato jo večinoma poskušamo prikriti in zanikati ter ne poiščemo pomoči pri zdravniku takrat, ko lahko najbolj vplivamo na nadaljnji potek bolezni.

Ker bolezen ne prizadene zgolj bolnikov, temveč tudi njihove svojce, smo v sodelovanju s specialistkama psihiatrije izdali Priročnik za boljše življenje ljudi z demenco in njihovih bližnjih.  Vsebuje številne nasvete, s katerimi boste lažje premagovali vsakodnevne izzive, ko bolezen napreduje.

Alzheimerjeva bolezen in žilna demenca

Poznamo več vrst demenc. Pri starejših od 65. leta starosti je najpogostejši vzrok Alzheimerjeva bolezen, ki povzroči več kot dve tretjini vseh demenc. Za Alzheimerjevo bolezen je značilen propad možganskih celic zaradi kopičenja beljakovine beta-amiloid v možganskem tkivu.

Pogosta je tudi demenca zaradi  poškodb in bolezni v možganskem žilju - žilna demenca (vaskularna demenca), redkeje pa jo povzročajo hormonske motnje, tumorji ali okužbe.¹

Demenca ne izbira spola, barve kože, mej, države in lahko za njo zboli prav vsak.

Kako pogosta je Alzheimerjeva demenca

Zaradi staranja prebivalstva se število bolnikov z demenco v svetu strmo povečuje. Danes je demenca prepoznana kot ena izmed največjih zdravstvenih kriz 21. stoletja. Zdaj po svetu živi 50 milijonov bolnikov z Alzheimerjevo demenco. Do leta 2030 bo predvidoma dementnih že 82 milijonov ljudi, do leta 2050 pa kar 152 milijonov.²

V Sloveniji ocenjujemo število bolnikov z demenco na več kot 32.000, zanje pa skrbi 100.000 svojcev, zdravstvenih in socialnih delavcev.³

Krovna svetovna organizacija za Alzheimerjevo bolezen (Alzheimer disease international - ADI) obeležuje mesec september kot svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni in 21. september kot Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni. ²  Njeno poslanstvo je ozaveščanje ljudi o demenci in zmanjševanje stigme.

Stopnje in znaki Alzheimerjeve demence

Alzheimerjeva demenca  običajno počasi napreduje, se postopoma poslabšuje in spreminja svoj »obraz«. Ljudje, ki so v vsakodnevnem stiku z dementno osebo, zato zgodnjih znakov bolezni največkrat ne prepoznajo, saj  demenca niso samo motnje spomina. Pri 70-80 odstotkih bolnikov z demenco se pojavijo tudi spremembe v vedenju in doživljanju, zato se največkrat zgodi, da svojci poiščejo pomoč šele, ko se bolnik z demenco večkrat izgubi ali tava v okolici, se neprimerno vede ali postane agresiven.⁴ Ti znaki so za okolje in bližnje zelo moteči in se z njimi težko spopadajo. Pomembno je, da se zavedamo, da  se osebe z demenco ne morejo spremeniti, čeprav si to želijo, in da ne bodo nikoli več takšne, kot so bile.

Najpogostejši vedenjski in psihološki simptomi demence so: 

• depresija
• motnje apetita
• anksioznost (neprijetno stanje vznemirjenosti, napetosti zaradi občutka ogroženosti, strahu brez stvarnega zunanjega razloga⁵)
• halucinacije (vidne ali slušne zaznavne motnje)
• blodnje
• nespečnost
• razdražljivost 
• socialno, osebnostno in družbeno nesprejemljivo vedenje 

Nekateri izmed njih, na primer depresija, moten apetit in motnje spanja, se med trajanjem bolezni ne spreminjajo. Spet drugi, kot so agresivno vedenje, vznemirjenost, razdražljivost in drugi psihotični simptomi, pa se z napredovanjem bolezni lahko stopnjujejo.

Glede na pogostnost in izrazitost simptomov zdravnik Alzheimerjevo demenco opredeli kot blago, zmerno in pozno demenco. Hitrost napredovanja bolezni se lahko pri posamezniku razlikuje.

Diagnozo in stopnjo napredovanja bolezni postavi družinski zdravnik ali specialist psihiater ali nevrolog s pomočjo natančnega pregleda, ki vključuje različne preiskave in vprašalnike.⁶

Kdaj govorimo o demenci?

Gotovo ni človeka, ki ne bi že kdaj pozabil na sicer pomemben dogodek, opravek ali dogovor.  Ni takega, ki se kdaj ne spomni, kam je odložil oziroma pospravil na primer ključe od avtomobila ali svoja očala, kako je ime osebi, ki jo je ravnokar spoznal, in še česa. Na splošno večkrat pozabljamo, ko smo utrujeni, zamišljeni, (pre)obremenjeni ali v stresu. Ko smo spočiti in umirjeni, pa se nam spomin »povrne« oziroma si ga lahko prikličemo tako, da sledimo svojim korakom od tam, ko se še spomnimo.

Nekatere težave s spominom in zmanjšanje sposobnosti razmišljanja so pogosto tudi naravni spremljevalci procesa staranja. Vendar obstajajo pomembne razlike med normalnimi spremembami spomina, ki so povezane s staranjem, in izgubo spomina, povezano z Alzheimerjevo boleznijo ali demenco. Zaradi običajnega pešanja spomina v starosti še vedno lahko živimo polno, produktivno življenje, saj so spremembe v sposobnosti na splošno obvladljive in ne motijo naše sposobnosti za delo, samostojno življenje ali vključevanje v družabno življenje.

Vsaka pozabljivost še ne pomeni demence. Povsem običajno je, da včasih kaj pozabimo, a si potem informacijo lahko prikličemo v spomin.

Demenca ni del normalnega staranja

S staranjem je povezano postopno zmanjševanje spoznavnih (kognitivnih) in telesnih funkcij. Govorimo o tako imenovanem  zmanjšanju psihofizičnih sposobnosti, ki so v starosti pričakovane. Pri tem gre pred­vsem za upočasnitev učenja in funkcioniranja v okvirih, pričakovanih za določeno starost in izobrazbo posameznika. Težave so občasne, se ne stopnjujejo in ne vplivajo na dnevne aktivnosti.⁷

Demenca se kaže z različnimi simptomi in znaki. Pomembno je, da jih pravočasno prepoznamo in začnemo ustrezno ukrepati.

O demenci govorimo takrat, ko znaki upadanja spoznavnih (kognitivnih) funkcij postanejo tako pogosti, da motijo posameznikovo vsakdanje življenje.