Beneški vtisi Alenke Kham Pičman v Galeriji Lek

V torek, 12. junija, smo v Galeriji Lek odprli razstavo likovnih del akademske slikarke Alenke Kham Pičman z naslovom Beneški vtisi.

Goste je v imenu Leka, člana skupine Sandoz, pozdravila voditeljica Blažka Müller Pograjc, ki je na kratko predstavila umetnico.

Z glasbo sta navdušila multiinstrumentalist ter skladatelj Boštjan Gombač ter harmonikar in skladatelj Janez Dovč.

Več o slikarkinem umetniškem ustvarjanju je povedal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je v zloženki k razstavi tudi zapisal:

»Podobe Benetk na papirju, narisane in naslikane s tušem in z barvnimi pastelnimi svinčniki, so koncipirane podobno kot večina novejših slikarskih del Alenke Kham Pičman, vendar jih zaznamuje neka posebna svežost, ki seveda izhaja iz načina, kako so nastale. Umetnica je to slikovito jadransko mesto, nekoč celo kraljico tega nam tako dragega morja, »Serenissimo«, polno izjemnih arhitekturnih spomenikov in drugih kulturnih znamenitosti, obiskovala več let zapored. Enkrat je bil razlog mednarodno pomemben beneški likovni bienale, drugič spet znameniti beneški pustni karneval. Vedno pa je vse to spremljalo občudovanje mesta na morju, njegovih palač, cerkva, industrijskih objektov, mostov, kanalov in podobnega. To občudovanje je tlelo in končno našlo izpolnitev likovnih hrepenenj v izredno uglašenem ter enotnem ciklu del na papirju.

Zakaj omenjena svežost? Večino podob je umetnica ustvarila na vaporettu, beneškem vodnem javnem prevoznem sredstvu, ki drvi po kanalih in kanalčkih ter prevaža na sto tisoče potnikov, domačinov, predvsem pa obiskovalcev te turistične meke na vrhu Sredozemlja. Večina osnovnih skic za ta dela je torej nastala v nekem res trenutnem vizualnem doživetju določenega motiva. Umetnica si je dala duška in sprostila svojo spontano likovno opazovanje ter zapise, ki so kot »ekstrakt« nekega motiva. Na splošno lahko rečemo, da v Benetkah skoraj ni »neznanega motiva«, pa ne mislimo le na Doževo palačo ali cerkev svetega Marka, kajti to znamenito kulturno središče ima nešteto likovnih občudovalcev, ki dan za dnem upodabljajo njegove slikovite predele in nadrobnosti. Spomnimo se tudi imenitnih upodobitev Zorana Mušiča.

Neposrednost vtisov gotovo veje s teh spontano obravnavanih podob cerkva, palač, kanalov, mostov; seveda je vse to prepredeno s tistimi likovnimi značilnostmi slikarstva Alenke Kham Pičman, k jih že dolgo poznamo. Predvsem so to barve. Slikarka sama pravi, da ne more naslikati motiva, če ne uporabi modre, zelene ali turkizne. Brez teh barv zanjo preprosto ni slike. Seveda pa vselej išče ravnotežje v motivih, ki izvira, kot sama pravi, iz ravnotežja v njej sami. Vse je razgibano in dinamično, a hkrati urejeno in usklajeno. Avtoričine risbe imajo vso potrebno senzibilnost in ob njej tudi elemente trdnejše kompozicije. Gotovo je to posledica tega, da se v njeni umetniški duši še vedno prepletajo ustvarjalna hotenja arhitektke in slikarke hkrati. Ta hitrost nastajanja slik jo privede celo do skrajno reduciranih potez nekega motiva, ki so že na meji abstrakcije, a so enako doživete kot tistih nekaj podob, za katere si je umetnica »vzela čas«. Lahko verjamemo njenim besedam, da jo takrat, ko ugleda neke posebne vrednote, recimo kulturnih spomenikov, to nekako čustveno vrže iz tira, ampak je že naslednji trenutek pri delu in jih takoj »vrže na papir«, jih zabeleži in iz teh krokijev ter skic nato nastanejo dokončne podobe. Občutimo njeno pripadnost in občudovanje vrednot arhitekture, njenih sklopov, širšega pogleda na lagune, otočke, kopališča in konec koncev tudi na industrijske objekte, ki postanejo del njene pripovedi in izpovedi, sveže in doživete.«

Življenjepis

Alenka Kham Pičman je bila rojena v Ljubljani. Sprva je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri prof. Jožetu Plečniku, kasneje se je vpisala še na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študirala pri profesorjih Gabrijelu Stupici in Maksimu Sedeju. Po diplomi je opravila še grafično specialko pri prof. Marjanu Pogačniku. Poučevala je risanje in oblikovanje tekstilij na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Študijsko je bivala in delovala kot arhitektka na Švedskem, Finskem in Danskem. Nekaj časa je živela v Parizu.

Doma in v tujini je imela več kot petdeset samostojnih razstav in sodelovala je na več kot 80 skupinskih razstavah v državah Evrope, na Japonskem, v ZDA in Kanadi. Za svoje delo je prejela več nacionalnih nagrad (Reka, Beograd) in leta 1987 Prešernovo nagrado za Gorenjsko. Njena dela so v številnih zbirkah po Evropi in drugod po svetu (Kanada, Tunizija, Japonska itd.). Živi in dela v Svetem pri Komnu in v Kranju.

Razstava je na ogled do 7. septembra.