Lekovih sedemdeset

V torek, 13. decembra, smo odprli razstavo fotografij o bogati 70-letni zgodovini Leka in nas s pesmijo razveselila glasbena družina Strnad.

Ob tej posebni priložnosti je goste pozdravila voditeljica Eva Longyka Marušič, nato pa k besedi povabila Katarino Klemenc, direktorico Korporativnega komuniciranja v Leku, članu skupine Sandoz, kije podala nekaj poudarkov iz besedila, ki ga je zapisala v brošuri razstave Lekovih sedemdeset:

»Ujeti utrip sedemdesetih let je svojevrsten izziv. Veliko je dogodkov, veliko pomembnih mejnikov in ljudi, ki so zaznamovali naš razvoj in v naši zgodovini pustili svojevrsten pečat. Vsak je pomemben, brez njih danes ne bi bili tukaj, kjer smo. Stojimo na pragu izzivov polne prihodnosti, v kateri si želimo spremeniti načine razmišljanja in zdravljenja. 

Ob častitljivi obletnici je prav, da se spomnimo na našo zgodovino. Na tiste trenutke, ki so nas še posebej zaznamovali. Te smo zbrali v razstavi »Lekovih sedemdeset«, kjer želimo pokazati utrinke od časa, ko so se začeli kazati prvi orisi našega podjetja,  vse do danes. 

Naša zgodba se je uradno začela 31. oktobra 1946, takrat z uradnim imenom Lek, tovarna zdravil, Ljubljana. Ob ustanovitvi je bilo v Leku zaposlenih 85 ljudi, podjetje pa je imelo tri obrate: v Ljubljani, Mengšu in Hrastniku. Do danes se je število zaposlenih povečalo za več kot 40-krat, imamo štiri razvojne in sedem proizvodnih lokacij, kar dokazuje, da smo od naše ustanovitve strmo rastli. Z našimi motiviranimi strokovnjaki skupaj živimo in udejanjamo naše vrednote na vsakem koraku – od raziskav in razvoja do proizvodnje ter pošiljanja zdravil na trge po vsem svetu. Nenehen napredek so nam omogočili lasten razvoj in nenehna vlaganja, rasla je tudi naša izobrazbena struktura.  

Še posebej so zavidanja vredni naši koraki v biofarmacevtiki, kjer smo orali ledino v slovenskem prostoru. Izjemno znanje naših strokovnjakov, ki so tesno sodelovali s strokovnjaki Kemijskega inštituta v Ljubljani,  je pripomoglo k temu, da smo danes kot del Novartisa pomemben razvojni in proizvodni center za podobna biološka zdravila in edini industrijski center za sodobno biotehnologijo v Sloveniji. Naš razvoj tako dobiva nove razsežnosti, ki si ga ob naših začetkih nismo mogli niti predstavljati.  

Sedemdeset let nam je dalo mnogo. Znanje, izkušnje, uspehe, izzive. Veliko je dogodkov in mejnikov, na katere smo ponosni in še veliko jih obstaja, ki jih želimo doseči. Predvsem pa je veliko ljudi, ki so gradili to čudovito zgodbo medsebojnega spoštovanja, poguma in skrbi za sočloveka. Verjamem, da bo v letih, ki so pred nami, nastalo še mnogo foto utrinkov, ki jih bomo s ponosom in žarom v očeh pokazali ob naslednji obletnici. »

Katarina Klemenc je zahvalila Iztoku Premrovu, umetnostnemu zgodovinarju in likovnemu kritiko za vsebinski in vizualni izbor fotografij, predlog postavitve razstave, skratka za ogromno dela, saj so priprave na to razstavo trajale precej več čala, kot za druge. Zahvalila se je tudi vsem svojim sodelavkam v Korporativnem komuniciranju za vso pomoč in sodelovanje pri razstavi.

Po drugi skladbi je voditeljica predala besedo Iztoku Premrovu, ki je predstavil industrijsko dediščino, ki jo je predstavil v brošuri k razstavi:

»Industrijska in tehniška dediščina sta v strokovnem pogledu že dalj časa pomemben del splošne kulturne dediščine in pri strokovnjakih deležni enako tehtne pozornosti kot vsa druga področja naše dediščine. S posebno konvencijo so v Granadi že leta 1985 formalno zaščitili tudi industrijsko dediščino in lahko rečemo, da ta dediščina sodi med pomembne pričevalce o razvoju ali celo razcvetu posameznih mest in naselij v preteklih dveh stoletjih. Industrijska dediščina priča o splošni in tehnološki razvitosti, predvsem pa o gospodarskem potencialu različnih dežel oziroma držav.

Zato ni nenavadno, da je industrijska dediščina postala tudi razpoznavna vrednota različnih muzejev, tako njihovih stalnih postavitev in zbirk kot posameznih tematskih razstav. Prav ta čas Lek s svojimi izdelki sodeluje na razstavi Nova doba prihaja v ljubljanskem Mestnem muzeju. Ta razstava ponuja celovit pregled razvoja industrije, dela in kapitala v Ljubljani od začetkov industrijske revolucije v 19. stoletju pa do danes. In v tej razgrnjeni pahljači najrazličnejših predmetov, dokumentov, predvsem pa fotografij lahko vidimo tudi, kako se je razvijalo mesto, začutimo utrip življenja in dela delavcev iz nekoliko starejših, pa tudi novejših obdobij. Muzeji danes niso več prostor »zaprašene dediščine« iz davnine, ampak so spremljevalci življenja in dogajanja tako rekoč do včeraj in danes. Rojevajo se in nastajajo tudi v nedavno opuščenih tovarnah in drugih industrijskih objektih, s čimer pozorni sodobni varuhi dediščine vsekakor ohranjajo čim bolj konkreten pogled v nedavno preteklost. Tudi v Sloveniji imamo številne tovrstne primere, na primer Rudnik živega srebra v Idriji, ki je celo vpisan na Unescov seznam dediščine, na znamenito Tobačno tovarno nas spominja stalna muzejska postavitev, pohvalno pa je tudi, da se v še delujočih tovarnah ohranjajo muzejski sklopi ali zbirke. Med zadnjimi ima gotovo posebno mesto Lavičkova zbirka, ki je obiskovalcem stalno dostopna v Lekovem Poslovno-informacijskem centru.

Za zgodovino dvajsetega stoletja in pričevanja o njem je treba posebej omeniti pomen in vlogo fotografije. V Lekovem arhivu se je ohranilo več kot 10.000 analognih fotografij. Najstarejše so iz srede petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v Leku začelo izhajati glasilo Kolektiv; danes je to pomemben pričevalec o Lekovi zanimivi zgodovinski preteklosti. Ohranjeni in zbrani letniki Kolektiva obujajo živ spomin na »stare čase«, na nekdanje industrijske objekte, ki jih danes ni več, na razvoj tovarne in njenih različnih lokacij, na pretekle in sedanje izdelke, zdravila torej, predvsem pa na ljudi in dogodke, ki so ustvarjali Lekovo sedemdeset let dolgo in v vseh pogledih uspešno zgodbo.«

Pred zadnjo skladbo z naslovom L.o.v.e. je voditeljica predstavila glasbenike. Glasbena družina Strnad prihaja iz Brežic. 

Oče Rudolf je bolj znan pod umetniškim imenom Rudolf Gas, pred leti ustanovitelj, umetniški in idejni vodja ter avtor glasbe in tekstopisec zasedbe k.u.t. Gas. Zdaj pa je že nekaj let vodja Big Banda Orkestra slovenske vojske.

Svoje glasbeno znanje prenaša na otroka, sina Krištofa, gimnazijca in virtuoza na kitari, in devetošolko Veroniko, vokalistko in violinistko. Pravijo, da iz njihovega doma od nekdaj prihaja glasba.

Eva Longyka Marušič je goste povabila na ogled razstave Lekovih sedemdeset in možnost ogleda zakladov Lavičkove zbirke, po kateri obiskovalce popelje Davor Poljanšek, skrbnik zbirke ter na koncu v Bistrò Galerija na druženje, klepet in praznovanje sedemdesetletnice Leka in prihajajočega novega leta 2017. 

Razstava je na ogled do 27. januarja 2017.