Vladimir Makuc

Galerija Lek, 9. december 2004 – 10. januar 2005

Ptice – simbol hrepenenja, želje po svobodi in vitalnosti

Letošnjo bogato sezono likovnih razstav v Galeriji Lek smo v četrtek, 9. decembra, zaključili z razstavo grafik uglednega slovenskega likovnega ustvarjalca Vladimirja Makuca.

Skoraj desetletje je preteklo, odkar je ugledni slovenski likovni ustvarjalec Vladimir Makuc imel zadnjo veliko razstavo svojih grafičnih del. V Galeriji Tivoli je razstavil sto grafičnih listov in v okviru tovrstnih razstav naših najpomembnejših grafikov v Mednarodnem grafičnem likovnem centru spet dokazal, da je eden izmed najbolj samosvojih, doslednih in najbolj razpoznavnih slovenskih grafičnih ustvarjalcev.

O delu in življenju Vladimirja Makuca je na letošnjem zadnjem odprtju v Galeriji Lek spregovoril umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov.

“Makuc je z doslednim obnavljanjem in ponavljanjem oziroma variiranjem istih tem dosegel skrajno točko poistovetenja, ki jo lahko razumemo kot njegov najgloblji priklon naravi, svetu in okolju, iz katerih je izšel in h katerim se vrača z vsakim novim delom…

…Ptica, ki je postala simbol umetnikove svobodne in nenadkriljive likovne govorice, je eden izmed najpomembnejših ikonografskih motivov, povezanih seveda z elementom narave in naravnega okolja. Sicer pa mojster svoje ptice upodablja tako na tleh kot v zraku, odvisno od razpoloženja, ki ga želi izraziti na konkretnem grafičnem listu. Predvsem njegove ptice postajajo simboli hrepenenja, želje po svobodi in vitalnosti.”

Na odprtju je bila prvič predstavljena tudi nova bibliofilska knjiga Čudež telovzetja, ki je poklon 80. letnici obeh avtorjev v prihodnjem letu, Cirilu Zlobcu in Vladimirju Makucu.

Od zgodnjih petdesetih let do danes je Ciril Zlobec z nezmanjšanim liričnim poletom sooblikoval vrhove slovenske poezije. Nova zbirka je zgrajena iz šestih ciklov. Govori o tem, da je pesnik največ svojih nežnih, izrazno močnih in globoko doživetih pesmi posvetil vzajemnosti ljubezni. Pesmi dopolnjujejo likovne priloge slikarja in grafika Vladimirja Makuca. V torkovem večeru pa smo lahko slišali Cirila Zlobca, ki nam je občuteno predstavil eno od svojih pesmi, objavljenih v knjigi, z naslovom Telovzetje. Pesem, polno erosa, se je v njegovi izvedbi dotaknila prav vsakega od poslušalcev.

Umetnost pete besede so v kulturnem programu predstavili pevci Lekovega moškega komornega pevskega zbora, tokrat pod umetniškim vodstvom Andreja Bernota. Z odlično izvedbo Gallusa in primorskih pesmi so odlično pospremili večer dveh velikih umetnikov, Vladimirja Makuca in Cirila Zlobca.

Razstava grafik Vladimirja Makuca bo v Galeriji Lek na ogled do 10. januarja 2005.

Vladimir Makuc

Skoraj desetletje je preteklo, odkar je ugledni slovenski likovni ustvarjalec Vladimir Makuc imel zadnjo veliko razstavo svojih grafičnih del. V Galeriji Tivoli je razstavil sto grafičnih listov in v okviru tovrstnih razstav naših najpomembnejših grafikov v Mednarodnem grafičnem likovnem centru spet dokazal, da je eden izmed najbolj samosvojih, doslednih in najbolj razpoznavnih slovenskih grafičnih ustvarjalcev. V čem je bistvo njegove likovne doslednosti? Praktično ni njegove podobe, pa najsi bo grafika, risba, slika ali kip, ki ni povezana z naravo, in ni podobe, na kateri Makuc ne bi prikazal živega bitja. Umetnikova tovrstna povezanost z naravo je bila vselej interpretirana kot povezanost s kraškim svetom, ki slikarja in grafika spremlja še iz otroštva. In živa bitja, ki jih lahko občudujemo na njegovih likovnih stvaritvah, so bitja istega kraškega sveta: ljudje, živali, rastline. Makuc je z doslednim obnavljanjem in ponavljanjem oziroma variiranjem istih tem dosegel skrajno točko poistovetenja, ki jo lahko razumemo kot njegov najgloblji priklon naravi, svetu in okolju, iz katerih je izšel in h katerim se vrača z vsakim novim delom.

Makuc je bil skoraj polna tri desetletja svoje ustvarjalnosti zavezan grafični umetnosti in z njeno pomočjo je razvil ves svoj ikonografski repertoar do najbolj razpoznavnih simbolov in znamenj. Zelo učinkovito je znal prenašati izkušnje tega reproduktivnega likovnega medija na druge, na slikarstvo in celo na kiparstvo. Če danes pogledamo celoto njegovega obsežnega likovnega opusa, lahko ugotovimo le izjemno vsebinsko in oblikovno enotnost, ki predvsem odraža Makučevo popolnoma izvirno likovno govorico, prej skromno in zadržano kot pa bohotno in razigrano. Pri Makucu in njegovih umetniških delih lahko govorimo o nekakšni temeljni askezi, ki preveva to usklajeno celoto in nenehno dokazuje umetnikova izredno strogo določena kompozicijska in druga načela, ki tvorijo vselej zaokroženo celoto pri likovnem delu.

Tudi iz tega sedanjega in aktualnega pregleda Makučevih grafik je mogoče razbrati, da se je mojster loteval sorodnih tem vselej na nov način. Zgodnji grafični listi iz šestdesetih in sedemdesetih let kažejo še elemente reliefnih tiskov z mogočnim elementom zobatega kolesa kot prispodobo sonca, novejši pa so prepredeni z intimnejšo govorico, ki jo omogoča tehnika barvne suhe igle. Podoba ptice je v vsebinskem pogledu pri Makucu še vedno eden izmed vodilnih motivov. Brez njenega lika si ne moremo predstavljati Makučeve grafične umetnosti. Ptica, ki je postala simbol umetnikove svobodne in nenadkriljive likovne govorice, je torej eden izmed najpomembnejših ikonografskih motivov, povezanih seveda z elementom narave in naravnega okolja. Sicer pa mojster svoje ptice upodablja tako na tleh kot v zraku, odvisno od razpoloženja, ki ga želi izraziti na konkretnem grafičnem listu. Predvsem njegove ptice postajajo simboli hrepenenja, želje po svobodi in vitalnosti.

Makučeva likovna umetnost je že od nekdaj nagnjena k poenostavitvam oblik, ki jih umetnik jemlje iz resničnega sveta. Tako je večino njegovih likov treba razumeti kot prispodobe nekega resničnega sveta, ki vsekakor šele v umetnikovem ateljeju dobijo končno vizualno podobo. Osrednji lik se vselej pojavi v na poseben način definiranem okolju; umetnik ga preprede s številnimi črtami in strukturami, ki spominjajo na razčlenjeni kraški svet. Kolorit je uglašen in zadržan, speljan od toplih zemeljskih tonov do hladnih modrin neba. Vse je občuteno in doživeto, ampak na čudežen način prekrito s tančico, ki dela umetnikov svet skrivnosten in samosvoj. V neštetih inačicah preverjen grafični jezik tega mojstra nam razkriva izjemno likovno kultiviranost in občutljivost. Z njihovo pomočjo umetnik gledalcu odpira dostop do globljega razumevanja svojih del, ki se gotovo ukvarjajo tudi s temeljnimi vprašanji naše utesnjenosti in dejstva, da počasi izgubljamo pristen sik z naravo. Umetnik ga poskuša obnoviti na najbolj sugestiven način, da bi nas ponovno prepričal o tem, kako je vredno stopiti tudi korak nazaj, k izvorom našega otroštva in preteklosti. Tam je bilo naše zaupanje v naravo še neokrnjeno in te občutke nam umetnik obnavlja s svojo izredno vero v vse, kar ustvari. Njegov avtentični likovni svet, ki je kot prispodoba resničnega, nas vsekakor želi prepričati o umetnikovi neumorni iskrenosti.

Iztok Premrov

Življenjepis

Vladimir Makuc je bil rojen 8. maja 1925 v Solkanu pri Gorici. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se po diplomi vpisal še na specialko za restavratorstvo. Leta 1960 se je nekaj časa izpopolnjeval v grafičnih tehnikah globokega tiska v pariškem ateljeju J. Friedlaenderja. Imel je več kot 70 samostojnih razstav v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Makedoniji, Hrvaški in na Japonskem.

S svojimi deli je sodeloval na več kot 450 razstavah grafike doma in na tujem, predvsem na mednarodnih bienalih in trienalih. Leta 1959 je prejel 1. nagrado za grafiko na 3. sredozemskem bienalu v Aleksandriji, 1960, 1964 in 1966 pa odkupne nagrade na razstavah jugoslovanske grafike v Zagrebu. Leta 1961 in 1963 je prejel odkupni nagradi na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani in leta 1962 nagrado ex aequo na mednarodni razstavi Bianco e Nero v Luganu ter nagrado na zagrebški razstavi jugoslovanske grafike. Leta 1962 je prejel nagrado Prešernovega sklada v Ljubljani, 1974 pa častno priznanje na 1. bienalu evropske grafike v Mulhausu.

Med najpomembnejšimi nagradami so še Prešernova nagrada (1979), nagrada Riharda Jakopiča (1987) in Bevkova nagrada v Novi Gorici (1990). Med novejšimi nagradami pa so še nagrada na 6. mednarodnem bienalu v Kairu, leta 1996, nagrada mednarodne žirije na 22. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani, 1997, in velika nagrada Majskega salona v Ljubljani, leta 2001.