Đorđe Petrović
Galerija Lek, 12. oktober 2004 – 8. november 2004
Neponovljivost trenutkov, umeščenih v čutno valovanje akvarelne površine
Slikar Đorđe Petrović je mojster barvnega detajla in celote, akvarela kot celovitega umetniškega dela, ki je zanj najintimnejši medij za sporočanje osnovnih sporočil, izkušenj in spoznanj. Njegovi akvareli so v linije in presojne barve vizualizirane osebne vizije izbranih naravnih danosti, uresničene v konkretnih prepoznavnih in tudi simbolnih oblikah. Motivi ohranjajo razpoznavnost in določajo slikarjevo občutljivost za lepote narave. Značilno ozračje in utrip v različnih svetlobnih trenutkih ter v izbranem krajinskem okolju se skozi proces izrazitih subjektivnih in trenutnih doživljanj na umetnikovih akvarelih opredmetita v novo, na dvodimenzionalni površini realizirano stvarnost.
Od začetka šestdesetih let je ustvarjal in razstavljal slike z oljem, tematsko so bili to pejsaži iz okolice Karlovca ter ciklusi slik s starimi urami, harlekini, podobami iz Španije … Fenomene krajine, forme in barve je pojmoval globoko doživljajsko in razmišljajoče ter hkrati kot simbole univerzalnega kozmičnega prostora, kjer je vzporedno lahko izrazil tudi svoj notranji jaz. Že tedaj je občasno slikal pastele in akvarele, leta 1982 pa je slikar dokončno odkril za sebe najizraznejšo tehniko – akvarel. V akvarelu je naslikal niz ciklusov in dosegel mojstrstvo, s kakršnim se lahko pohvali le redko kateri slikar. Do potankosti se je spoznal z občutljivo in s težko tehniko, o kateri lahko strokovno govori in se z njo likovno izraža.
Leta 1990, ko se je posvetil izključno ateljejskemu ustvarjanju, se začenja njegova najrodovitnejša ustvarjalnost. Z vrhunsko likovno kakovostjo in s prefinjenostjo niza ciklus za ciklusom, od katerih je eden zanimivejši od drugega. Umetnik, desetletja predan čudežu narave, največkrat doživete in občudovane v bližini vode, ki jo doživlja v barvi, obliki, ritmu in harmoniji, ter zapisan svetu, ki se mu razpira v vsej svoji skrivnostnosti, vedno znova strastno in nežno, prikrito in neprikrito odpira vrata svoje krhke notranjosti. Njegovi akvareli, predvsem tisti, pri katerih asketsko uporablja dve, največ tri barve, so na prvi pogled minimalistični, jasni in preprosti. So izsek iz narave, ki jo objame z očmi, preden se odloči za kompozicijo. Slika jih neobremenjeno, večinoma lirično zasanjano, tako da je opazno njegovo intimno razmišljanje ter likovno raziskovanje prostora in iskanje harmonij, ki so le v naravi. Nežni, transparentni barvni nanosi odražajo izredno slikarjevo tenkočutnost, poetičnost in prežetost s slutnjo nadzemne lepote, bolj resnično od resničnosti same.
Pri novih slikarskih vsebinah je ubral pogumnejšo pot: raziskovanje metafizičnih in fantazijskih razsežnosti ga je privedlo v še bolj intimno prikazovanje notranje resničnosti. Onkraj vidnega in fizičnega vedno znova odkriva lastni duhovni prostor, domovanje duše. Likovno polje oživljajo stari in novi ikonografski motivi v asketski barvni paleti, v kateri odseva njegova podoba, njegov notranji jaz. V horizontalno zasnovane kompozicije umetnik zelo premišljeno vstavlja črte, silhuete in svetlobne lise, ki z domišljeno postavitvijo v slikarsko polje odražajo tudi racionalno plat umetnikovega značaja, njegovo mojstrsko obvladanje tehnike, zavestno ustvarjanje končne podobe akvarela. Njegova dela so jasna, oplojena z izjemno zračnostjo in prepustnostjo, hkrati pa učinkujejo spontano, kot da zanje nista potrebna predpriprava in razmislek.
Prikrito sporočilo prelivajočih se oblik in svetlo-temnih površin z nenadnim odbleskom svetlobe, ki nas vodi v potovanja, kjer ni ločnic in omejitev, se nas nežno dotika. Na akvarelih, ki govorijo o svetu lepote in harmonije, svetu, ki se razpira v neskončnost časa, vzpostavi umetnik nove odnose, ki z umestitvijo figur v prostor, s kompozicijsko postavitvijo in z njihovim zlitjem z barvo poudarjajo njegovo novo ustvarjalno hotenje. To niso niti mimetične niti abstraktne avtoportretne prispodobe, temveč imaginarni, skoraj palimpsestni prostori nostalgičnih spominov in hrepenenj. V razpršeni, sijoči in meditativni svetlobi njegovih akvarelov se porajajo neulovljive sanje. Nebo in morska planjava postaneta peruti dlani, ki zaobjema svetlobo, silhuete z dežniki pa statični tujki, otrpli v nedosegljivi želji, da bi ujeli misli in sanje, da bi ujeli čas in enkratni, neponovljivi trenutek hrepenenja, ki je vedno tam, kjer je svetloba. Prepoznavno valujoči, horizontalni, stilizirani obrisi istih pokrajin v vedno novih oblikah in kompozicijah ter le po odtenkih razlikujoči se barvi pripovedujejo lirične zgodbe, drhtijo od skrivnosti. In zdi se, kot da negibne stilizirane podobe, umeščene v čutno valovanje akvarelne površine, poslušajo preludij o otožnem. V vsebinsko izraznem smislu so novi Petrovićevi akvareli prostori likovne interpretacije zelo osebnega in močno čustveno angažiranega sveta. Slikar se giblje na robu predmetnega in nepredmetnega, figure so le delno in asociativno nakazane, izrezi krajine s stiliziranimi drevesi in čolni so vnaprej dobro in premišljeno izbrani, tako da ustvarjajo ozračje skrivnostnosti in pomembnosti človekovega obstoja, v zadnjih ciklih zlasti njegove odtujenosti in stiske. Umetnik, ki se izraža s tako neposredno vizijo, opazovalca ne pušča ravnodušnega.
Tatjana Pregl Kobe
Življenjepis
Rojen je bil 8. maja 1933 v Srpskih Moravcih v Gorskem kotarju. Od leta 1935 živi v Karlovcu. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je leta 1959 diplomiral pri profesorju Jerolimu Miši. Študijsko se je izpopolnjeval v Italiji, Franciji, Španiji, Angliji, Nemčiji, Grčiji, Rusiji in na Nizozemskem. S pedagoškim delom, posebno z gluhimi otroki, se je ukvarjal štirideset let, med letoma 1960 in 2000, in dosegal izjemne rezultate. Na tej poti ga kot dobri duh spremlja soproga Neđa, ki tudi ureja njegovo dokumentacijo.
Samostojno je razstavljal preko petdesetkrat, skupinsko pa več kot dvestokrat. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja. Sodeloval je na mnogih likovnih kolonijah akvarela. Do leta 1982 je slikal z oljnimi, s pastelnimi in z akvarelnimi barvami, nato pa je akvarel postal osnovna tehnika v njegovem likovnem izražanju. Leta 1997 je pri založbi Prosvjeta v Zagrebu izšla njegova obsežna monografija z besedili Juraja Baldanija in Nikole Perića. Pri isti založbi je leta 2000 izšla tudi njegova grafična mapa Manastir Gomirje ob štiristoletnici manastirja. Leta 2001 je kot stalno zbirko poklonil 42 akvarelov Sremskim Karlovcem, pravzaprav celo razstavo, ki je leta 1991 ostala v Nišu. Leta 2004 je izšla grafična mapa "U spomen hramu sv. Nikole u Karlovcu". Je član Hrvaškega društva likovnih umetnikov.
Naslov:
V. Lisinskog 1
47000 Karlovac
Tel.: 047 615 482