Klavdij Tutta
Galerija Lek, 14. november – 12. december 2002
Klavdij Tutta
V slikarstvu oziroma v likovni ustvarjalnosti Klavdija Tutte se je že kar nekaj časa napovedoval nekoliko izrazitejši premik k prenovi njegove sicer zelo razpoznavne likovne govorice. Obsežni cikel Točke je bržkone zahteval nekaj novih potez oziroma ustvarjalnih pobud in si "zaželel" novosti.
Če so se v Tuttovi umetnosti že od nekdaj slikarski elementi prepletali s plastičnimi ter so se ponekod ti kiparski dodatki osamosvojili kot povsem samostojni objekti, se tudi v najnovejših delih te povezave še niso "ohladile". Umetnik je hkrati, ko razmišlja ploskovito, sposoben "videti" in ustvariti tudi plastično.
Že to, da se je v središčni točki slike Tutta odločil za nalepljeni in poslikani dodatek, ki je v bistvu postal nosilec glavne teme oziroma glavnega vsebinskega poudarka, ga je spet napeljalo na večno navzočo težnjo po plastični formulaciji, ki ni le pridatek že narejenemu likovnemu delu sliki – ampak njen sestavni, morda tudi konstutivni element. Od slike do objekta je tako le še majhen korak, ki ga je umetnik že večkrat uspešno opravil, vsakokrat na drugačen način. Spomnimo se njegovih zgodnjih poslikanih in samostoječih objektov iz lesa, spomnimo se njegovih številnih poslikanih majhnih lesenih plastik in reliefov. Zdaj je pri teh najnovejših objektih našel povsem novo formo.
Tuttov tako značilni motiv očesa, skorajda "zaščitni znak", ki je s pogledom v gledalca ustvarjal in poglabljal njegov stik s sliko, je v teh najnovejših objektih dobil vrsto multipliciranih podpodob. Z očesi je zdaj slikovno polje povsem prepojeno in prepredeno, je kot nekakšna imaginarna pokrajina, skozi katero prodirajo ti pogledi. Očesa so hkrati vizualna provokacija in elementi likovne kompozicije. Res pa je, da je za to, vse bolj očiščeno imaginarno pokrajino, Klavdij Tutta moral nekaj žrtvovati.
Tako se je delno odpovedal pripovednosti, naslikanim zgodbam, ki jih je bilo ves čas polno na njegovih podobah. Lahko bi rekli, da je na neki način konec kontinuirane pripovedke in "Pravljičnega pejsaža", vse se je izostrilo in zaostrilo. Primerjava med razstavljenimi starejšimi deli iz cikla Točke, ki še prekipevajo od narativnih prvin, in najnovejšimi poslikanimi objekti, nazorno govori o prehodu v bolj asketsko likovno pripoved. Seveda je nekaj del, ki torej že napovedujejo spremembe, a jih morda še ne definirajo do kraja.
Vsekakor je v ustvarjalnosti Klavdija Tutte že večkrat prišlo do takšnih napovedi sprememb, ki so se potem tudi zgodile v vsej širini njegovega ustvarjanja in zamenjale prejšnje ustaljenosti. Za avtorja je, če pogledamo vse njegove cikle in celotni opus, nasploh značilno, da je nenehno ustvarjal daljše slogovno in motivno enotne sklope. Pri tem se je opiral na izkušnje prejšnjih in na njihovi osnovi iskal pot naprej. Zdi se, da je tudi sedaj v njegovi likovni umetnosti spet tak "trenutek" nove odločitve, ki že dobiva jasnejše obrise. Predvsem se zdi, da je umetnik svojo likovno pripovednost začel nekoliko nadzirati in se posvečati bolj osredotočenim, torej manj širokim temam. Tutta je obdržal značilno simboliko očesa, kot rdečo nit v svoji likovni ustvarjalnosti, o vseh razsežnostih njegove transformacije pa se bo mogoče prepričati na kakšni izmed njegovih prihodnjih razstav.
Iztok Premrov
O umetniku
Klavdij Tutta se je rodil leta 1958 v Postojni. Otroštvo je preživel s starši v Novi Gorici. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Učil se je pri profesorjih: Tinci Stegovec, Milanu Butini, Francetu Peršinu, Janezu Grudnu, Tomažu Kržišniku in Gorazdu Šefranu. Šolanje je nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih: Metki Krašovec, Janezu Berniku, Zvestu Apolloniju, Gustavu Gnamušu in Bogdanu Borčiču. Pri slednjem je diplomiral in opravil tudi postdiplomski študij grafike.
Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, objekti in z organizacijo likovne delavnice na Sinjem Vrhu. Od leta 1981 je član DSLU, sicer pa dela in živi v Novi Gorici in Kranju kot samostojni umetnik. Imel je več kot 160 samostojnih razstav, sodeloval je tudi na več kot tristo skupinskih razstavah doma in po svetu.
Za svoje delo je prejel 50 domačih in mednarodnih priznanj. Med nagradami izstopajo tiste, ki jih je prejel na mednarodnih bienalih v Ljubljani, Barceloni, Seulu, Cadaquestu, Lodžu in Beljak. V letu 1992 je bil izvoljen za predsednika Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije. Leta 1993 je ustanovil likovno delavnico "Slovenija, odprta za umetnost", ki že več let poteka na Sinjem Vrhu. Za obdobje 2001-2002 je prejel veliko Prešernovo plaketo mestne občine Kranj in nagrado Franceta Bevka v Novi Gorici za dosedanje delo v likovni umetnosti.