Vojko Aleksič v Galeriji Lek

v torek, 15. aprila, smo v Galeriji Lek odprli razstavo del akademskega slikarja Vojka Aleksiča.

V imenu družbe Lek, člana skupine Sandoz, je goste pozdravila voditeljica Eva Longyka Marušič ter predstavila Vojka Aleksiča ter njegovo vsestransko inovativnost in sodoben način likovnega izražanja. Poudarila je, da je zadnjih petnajst let sestavni del njegovega ustvarjanja videoanimacija oz. vizualizacija, ki v kombinaciji s klasičnim slikarskim principom tvori svojstveno izpovedno celoto. Sodeluje pri raznih umetniških projektih, muzejskih postavitvah in pri ustvarjanju video spotov oziroma animacij za različne glasbene izvajalce, tudi za svojo glasbeno skupino Na lepem prijazni.

V večer glasbenih užitkov pa nas je popeljal evfonist Luka Einfalt. Evfonij ni prav vsakdanji inštrument. Samo ime izhaja iz grške besede euphonion, kar pomeni sladko zveneč. Glasbenik nam je razložil, da je evfonij tenorska tuba.

Po dveh skladbah, ki jih je zaigral, pa je voditeljica predstavila tudi glasbenika. Luka Einfalt je leta 2003 kot evfonist diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, se v času šolanja zelo uspešno udeleževal državnih in mednarodnih tekmovanj in kot solist nastopal z Orkestrom slovenske vojske in drugimi priznanimi slovenskimi pihalnimi in simfoničnimi orkestri. Leta 2010 je z odliko zaključil podiplomski študij v Luzernu, zadnja leta pa se posveča pedagoškemu delu v Glasbeni šoli Domžale, vodi godbo Lukovica in nastopa na priznanih domačih glasbenih ciklih. Na njegovo pobudo je v zadnjem času nastalo več del slovenskih skladateljev za evfonij. Novonastalo literaturo je s samostojnim recitalom predstavil na mednarodni turistični konferenci v Linzu.

O razstavi in delu umetnika je povedal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je v zloženki k razstavi zapisal:

»Vojko Aleksič je zanimiva, predvsem pa vsestransko ustvarjalna osebnost. Po osnovni izobrazbi je akademski slikar, vendar je njegovo ustvarjanje razpeto med različne medije, tudi med glasbo in video.

Kaj je tisto, kar druži Aleksičeve klasično naslikane podobe in te, ki so najbližje računalniškim grafikam? Njihovo izhodišče je skupno, to so trenutni izseki iz videogradiva, ki jih avtor ponovno obdela in z njimi sestavlja nove celote. Lahko postanejo del klasične slike, lahko se po njej sprehodijo kot videoprojekcije ali pa postanejo sestavina neke večje kompozicijske enote. Ker vse te Aleksičeve likovne prvine izvirajo iz gibajočih se sličic videa, njegove grafične podobe ohranjajo vtise dinamičnosti in lastnost sestavljivosti. Torej se z njimi avtor lahko poigrava ali jih racionalno premešča v nove sheme, ki so tudi geometrično natančne. Aleksičev ustvarjalni proces se začne pri analiziranju lastnega videogradiva, v katerem išče ustrezen trenutek, povezan s konkretnim motivom. Ko ga avtor končno izbere, ga uvrsti v novo pomensko in likovno celoto, lahko ga poljubno množi in z njim ustvari razgibane likovne sestave. Slikarja zanimajo naravni pojavi, človeška figura, človeške roke, živa narava, živali in rastline, pokrajina, skratka vse, kar ima zanimivo podobo. Svoje končne zgodbe in zgradbe, ki jih sestavi iz pripravljenih likovnih členov, Aleksič razvršča v horizontalne in vertikalne postavitve.

Za Aleksiča je v tem primeru glavno likovno orodje računalnik. Ta je njegov čopič in montažna miza, je priprava, s pomočjo katere urejuje svoj motivni in likovni svet. V njem veljajo določena estetska merila. Slikar ustvarja z osnovnimi slikarskimi sredstvi – z barvo, svetlobo, z dinamičnimi potezami. Ta njegov proces je hkrati del nekega racionalnega programiranja in poligon za naključne poteze, za tista presenečenja, ki zanimajo vsakega predanega likovnika.

Vojko Aleksič si je z videom pomagal najprej pri klasično naslikanih podobah na platnu, v njihovo kompozicijsko shemo je vnašal elemente videointerpretacij. Seveda ga slikarstvo in klasični načini tega izražanja zanimajo, vendar v kontekstu iskanja »žive slike«. Dinamika, spremenljivost, animacija, združevanje različnega in še kaj – to so vodila, s pomočjo katerih odpira nova vprašanja v lastni ustvarjalnosti. Že na nekaj razstavah je pokazal, kako si zamišlja vizualizirati gibljivost na klasični sliki ali kako ga elementi animacije spodbujajo k temu, da dopolni prvotne likovne učinke motiva, upodobljenega na klasični sliki. Lahko rečemo, da ga zanimajo vmesni prostori med tistim, kar je naslikano, in tistim, kar se giblje, kar je predmet animacije. Vsekakor Aleksičevo likovno iskanje temelji na inovativnosti in sodobnem načinu likovnega izražanja, predvsem pa učinkovito združuje različne umetniške prakse, da bi bilo zanimivo in sveže.«

Vojko Aleksič

Rodil se je leta 1955 v Postojni. Med letoma 1975 in 1979 je študiral slikarstvo na ALU v Ljubljani, leta 1981 pa je tam opravil podiplomski študij slikarstva.

Od leta 1973 je redno razstavljal samostojno in sodeloval na skupinskih razstavah ZDSLU, DLU Insula in drugje. Zadnjih 15 let je sestavni del njegovega ustvarjanja videoanimacija oziroma vizualizacija, ki v kombinaciji s klasičnim slikarskim principom tvori svojstveno izpovedno celoto – to je bilo najbolj izraženo na razstavah 78000+6 v Insuli leta 2011, Sneg je padal nazaj v oblake v knjižnici Šiška leta 2012 in Zadnji nanos v galeriji Kresija leta 2013. V sklopu teh razstav/projektov ga zanimata predvsem raziskovanje vmesnih prostorov, ki so med klasičnim slikarskim in digitalnim izrazom, ter druženje obeh v avtonomno celoto.

Aleksič ustvarja tudi samostojne vizualizacije (videoanimacije) kot nadgradnjo glasbeno navdihnjenih zvočnih pokrajin, predvsem za svojo glasbeno skupino Na lepem prijazni, ter sodeluje z vizualizacijo in animacijo pri raznih umetniških projektih, muzejskih postavitvah in pri ustvarjanju video spotov/animacij za različne glasbene izvajalce.

Nekaj let je deloval kot likovni pedagog, občasno pa vodi likovne delavnice. Kot soavtor je sodeloval pri nastanku interaktivnega učbenika za 7. razred OŠ Vrata v likovni svet 7, ki je izšel na zgoščenki in je bil v letu 2003 prvi take vrste.

Razstava je na ogled do 6. junija 2014.