Psihosocialna in duhovna podpora

Za bolnike je postavitev diagnoze stresen in življenje spreminjajoč dogodek, ki ima velik učinek na bolnikovo psihično, čustveno in psihosocialno stanje. Pogosto so psihični simptomi manj prepoznani kot telesni; kažejo se lahko kot strah, tesnoba, depresija, utrujenost, nespečnost,  motnje pomnjenja in koncentracije. Pri bolnikih z rakom pljuč pa je neredko pridružena še stigma zaradi kajenja.

Potrebna je odprta komunikacija bolnika z zdravnikom in svojci. K izboljšanju simptomov lahko pripomorejo telesna aktivnost, tehnike sproščanja (meditacija, joga, vizualizacija), osredotočanje na duhovnost (vero), pogovor v skupinah za samopomoč in pogovor s strokovnjakom (psiholog, psihiater). Kadar tovrstne težave blažimo z zdravili, se pri blažjih simptomih zdravnik odloči za anksiolitike in nevroleptike za občasno uporabo, pri daljši uporabi pa za antidepresive.

Podporna terapija po zaključenem zdravljenju

Po zaključenem zdravljenju poteka bolnikova oskrba na več ravneh zdravstvenega sistema, in sicer odvisno od posledic bolezni in/ali zdravljenja. Osebni zdravnik ima glavno vlogo pri koordinaciji trajne in celostne oskrbe s ciljem, da se zagotovi najboljše za bolnika.

Prioriteta oskrbe je nadzor nad boleznijo, vključno z odkrivanjem razsoja bolezni. Režim sledenja bolnikov je odvisen od obsega bolezni in vrste zdravljenja, običajno pa poteka na tri do šest mesecev po zaključenem zdravljenju v prvih dveh letih, nato pa redkeje.

Sočasno poteka tudi oskrba (poznih) posledic zdravljenja. V primeru dolge pričakovane življenjske dobe je verjetnost razvoja poznih zapletov večja, zato sta potrebna prepoznava in zdravljenje, torej še preden zapleti bolniku povzročajo pomembne klinične težave.

Prispevek je pripravila Jasmina Hauptman, dr. med., spec. internistične onkologije.