Zbrano v Leku
Spoštovani,
z veseljem vas prvič v zgodovini Leka vabimo na ogled razstave hišnih umetniških del.
Lek je skozi svojo zgodovino likovna dela pridobival za opremljanje poslovnih prostorov in tudi organizacijo posameznih razstav. Veliko slik in drugih umetniških predmetov je podjetje dobilo v dar s strani poslovnih partnerjev. Večino v teh zbranih delih predstavljajo slovenski likovni umetniki, slikarji in grafiki, tudi tisti najbolj zvenečih imen, kot so Matej Sternen, Rihard Jakopič, France Slana in Andrej Jemec.
Od 28. 2. 2024 do 6. 5. 2024
Oktobra 1946 je bila uradno ustanovljena tovarna zdravil Lek, ki je imela skromen sedež na Žibertovi ulici v Ljubljani. Že naslednje leto se je Lek preselil v nekdanjo Paurovo tovarno na Celovški ulici 135 in tam so kmalu zrastle nove stavbe takratnega podjetja. Dobri dve desetletji pozneje, junija 1970, se je zgodil pomemben razvojni premik ‒ na Verovškovi ulici v Ljubljani so položili temeljni kamen za novo tovarno, ki so jo slovesno odprli konec aprila 1975. V začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja pa so na tej lokaciji odprli še Lekov poslovnoinformacijski center (PIC). V njem sta dobila prostor Galerija Lek in dragocena farmacevtska zbirka Bohuslava Lavičke. Slednja je svojo prvo postavitev doživela že leta 1986.
Poslovne prostore, razen proizvodnih, so v Leku opremili z likovnimi deli. V sedemdesetih letih je namreč kar nekaj podjetij začelo opremljati poslovne prostore z likovnimi deli in po vzoru drugih so organizirali tudi razstave likovnih del. Kar nekaj slovenskih podjetij se je odločilo za sistematično in strokovno podprto zbiranje likovnih umetnin za njihove zbirke. V Leku ni bilo zaslediti takšnega načrtnega nakupa del ali tako imenovanih namenskih nakupov, veliko slik in drugih umetniških predmetov je podjetje dobilo v dar od poslovnih partnerjev iz takratne celotne države, večino teh zbranih del pa so predstavljali slovenski likovni umetniki, slikarji in grafiki. Kupovanje likovnih del se je v Leku povečalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, posebej intenzivna pa so bila devetdeseta leta. Ta podatek je popolnoma razumljiv, saj je povezan z izgradnjo novih poslovnih prostorov, zlasti Lekovega poslovnoinformacijskega centra na Verovškovi ulici v Ljubljani. Omenjeni podatek, da izbor del za vse te likovne opreme pisarn, dvoran, vhodnih avel in podobnega verjetno ni bil odvisen od kakšnega načrtnega strokovnega izbora, ampak bolj od volje vodilnih uslužbencev, je gotovo prispeval k temu, da so bile umetnine različnih kakovosti in za različne okuse. Starejše slike so tako zaznamovane z realističnimi izhodišči, prednjačijo podobe s krajinsko motiviko, ponekod so celo povezane s pogledi na Lekove tovarniške komplekse (npr. Mengeš, Ljubljana). Novejše pridobitve likovnih umetnin pa so že sledile avtorsko razpoznavnim delom znanih slovenskih slikarjev, tudi pripadnikov abstraktnih tendenc in drugih sodobnih trendov v domači likovni umetnosti. Poleg slik, ki so kot oprema sejnih dvoran ali vhodnih avel dosegale kar monumentalne razsežnosti, je med izbranimi deli kar precej grafik, znanih avtorjev, na primer predstavnikov tako imenovane ljubljanske grafične šole, pa tudi avtorjev mlajših generacij, ki so diplomirali na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost ali pa na njej uspešno opravili še tako imenovano grafično specialko. Najmanj je kiparskih del.
Nedvomno je to zbrano umetniško gradivo danes treba razumeti kot dragocen del kulturne oziroma umetniške dediščine, ki je vredna pregleda in ogleda. Po svoje priča o občutkih tistih, ki so posamezna dela izbrali in jih uvrstili kot likovno opremo za delovne prostore. Svojo poglavitno vlogo so te izbrane umetnine kot likovna oprema pisarn in poslovnih prostorov opravile v preteklosti, svoje likovne vrednote pa z različno motiviko, s slogovnimi posebnostmi in avtorskim izrazoslovjem posameznih umetnikov nesporno dokazujejo še danes.
Iztok Premrov